Racionalistična civilizacija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. oktober 2009 / 06:00

Zgodovina me je zmeraj zanimala, v mladosti zlasti tista o velikih rečeh, v zadnjih desetletjih tudi lokalna, domoznanska.

O zgodovini ve vsaj nekaj malega vsak od nas, če nič drugega, so mu znana številna dejstva. Težje je vsa ta dejstva povezati v zgodbo, še težje razložiti jih na neki celovit način. Če komu, potem je takšna monumentalna sinteza uspela prof. dr. Janku Prunku, ki je sicer eden najvidnejših slovenski zgodovinarjev. V veliko in dobro razloženo zgodbo je povezal tako rekoč vse, kar se je v svetu najbolj pomembnega zgodilo v letih 1776-2000, se pravi v zadnjih dveh stoletjih in pol, v dobi »racionalistične civilizacije«. Čar branja te knjige je dvojen: v spominu obnoviš številne dogodke, dogajanja, njihove protagoniste in jih hkrati ugledaš v posebni luči, v Prunkovi avtorski interpretaciji. Dobro se ti zdi, ko vidiš, da si sicer za marsikaj vedel, nisi pa vsega tega videl v ustreznem zgodovinskem kontekstu.

»Od konca 18. stoletja se v Evropi in obeh Amerikah razvija svojevrstna civilizacija, ki jo lahko, ne da bi veliko tvegali, označimo kot racionalistično. Ta civilizacija poskuša v človeškem življenju in družbi vsestransko uveljaviti ideje o človeku in njegovem mestu v univerzumu, kakršne so se izoblikovale v predhodnem poldrugem stoletju v dveh duhovnih gibanjih v Evropi: v racionalizmu in razsvetljenstvu. Najkrajše bi mogli med te ideje uvrstiti vero v razum, ki naj edini ureja vse na svetu, prepričanje o človekovi svobodni naravi, prepričanje o potrebi po strpnosti do različnih človeških nazorov in prepričanje, da sta evropski način življenja in mišljenja in življenja (civilizacija) tako zelo svojevrstna, da se zaradi njiju Evropa oziroma Zahod bistveno razlikujeta od drugih delov sveta.« Tako se glasi uvodni odstavek knjige Racionalistična civilizacija 1776-2000.

Prunk opredeli tudi svoja metodološka izhodišča. »Avtor izhaja iz predstave, da ta proces ni potekal premočrtno, ampak so ga ovirali poizkusi različnih neracionalističnih ali celo iracionalističnih ideologij, moči in gibanj, ki so včasih prav programsko zavestno, včasih pa spontano, oprti na konservativni del človeške narave, zaustavljali racionalistično progresivne trende, jih za trenutek blokirali ali celo v določenem prostoru za krajši čas prevzeli pobudo ali prevlado. Vseeno je moč pokazati, da se je racionalistični in razsvetljenski pogled vedno znova prebijal naprej, se uveljavljal v vseh svojih dimenzijah in življenjskih sferah ali 'svetovih' ter do take mere zaznamoval to obdobje evropske in vse zahodne civilizacije, da jo lahko imenujemo racionalistično.« In še tole dragoceno opozorilo: »Avtor te knjige se želi držati še enega metodološkega načela – poskušati razumeti mišljenje in delovanje ljudi iz drugega časa in drugih pogojev in ga ne meriti po merilih svojega časa, ki ljudem prejšnjih dob niso bila na razpolago. Samo tako smo lahko ljudem in dejanjem preteklih dob pravični.«

To napako – da presojajo dejanja naših prednikov po naših, sodobnih merilih – delajo številni. Zlasti ob presojanju tistega, kar se je zgodilo med 2. sv. vojno in ob njenem koncu. Tudi to je bolje videti v širšem kot v ozkem kontekstu, z vidika »naši-vaši«. »Druga svetovna vojna je bila čas in priložnost, ko se je najbolj razkril dvojni značaj racionalistične civilizacije; z zlorabo pridobitev racionalizma, po drugi strani pa s plemenitimi dejanji: neizmernim prizadevanjem in žrtvovanjem za odstranitev iracionalnih fašistično-nacionalističnih režimov. V teh prizadevanjih je sodelovalo veliko število ljudi iz različnih narodov in držav, iz različnih družbenih slojev in poklicev, različnih idejnih in političnih prepričanj, tako liberalci kot tudi tradicionalni konservativci, prepričani katoliki, socialisti in komunisti. Mnogi od teh posameznikov in kolektivov so se prav v tem boju zavedli pomena pravih humanističnih vrednot, kritične racionalnosti, vključujoče tudi transcendentalno in moralno dimenzijo, človekove svobode in demokracije, ter socialnih pravic.« Šlo je torej (to dodajam pisec teh vrstic) tudi za spoprijem racionalnega in iracionalnega v takratni evropski in svetovni civilizaciji. V tem spopadu so bili komunisti kljub vsemu na racionalnih (čeprav je komunizem po svoji naravi bolj religiozno kot razsvetljensko gibanje), fašisti in nacisti pa na iracionalnih pozicijah. V tej luči se izenačevanje obeh totalitarizmov izkaže za neracionalno, čeprav je za marsikoga, zlasti za žrtve na strani premaganih, emocionalno razumljivo …