Zvesti Gorenjskemu glasu

Gorenjski glas že od leta 1972 bereta Majda in Franci Vuk iz Kranja in še vedno komaj čakata vsak torek in petek, da ga pismonoša prinese.

Majda se je nanj navadila, ko je bila zaposlena v Gorenjskem tisku, kjer so ga lahko vzeli pri vratarju. Ko je zamenjala službo in odšla v Savo, ga je pogrešala, zato ga je naročila. Upokojitev je dočakala v Iskri, kjer je bil od začetka do konca zaposlen tudi njen mož Franci, po rodu Prekmurec. Ko je bil star 13 let, mu je umrl oče, in ker je bilo otrok veliko, zemlje pa malo, so bili včasih celo lačni. Tako je »s trebuhom za kruhom« zašel v naše kraje. Kmalu je spoznal Majdo in pri obeh je šlo za simpatijo na prvi pogled. Ker je dolgo čakal na stanovanje, ki ga nikakor ni mogel dobiti, je zgradil hišo, v kateri poleg njiju živita še obe hčerki. Starejša ima družino, za vnuka Klaro in Davida rada skrbita tudi stara starša. Zjutraj ju Majda zbudi in obleče, Franci pa ju odpelje v šolo in vrtec, popoldne pa malo »pokombinirajo«. Včasih sta redila zajce, zdaj skrbita za pet putk, ki jima nesejo jajca. Rada gresta na morje, letos sta si ga privoščila še malo več, ker je imel Franci operirano koleno. Nikoli ne bosta pozabila, kako sta bila opeharjena, ko sta pred leti plačala za avto, za katerega sta se še zadolžila, ostala pa brez denarja in brez avta. Tudi zato sta jezna na državo, saj vsi samo govorijo, ničesar pa ne naredijo, le direktorji si izplačujejo velike plače.