Brez predsodka z belo palico

Anica Grebenc je bila že od majhnega slabovidna, danes pa sta ji ostala zgolj dva odstotka vida, zato si pri vsakodnevnih poteh pomaga z belo palico.

»Slabovidna sem že od majhnega, a se nisem želela obremenjevati s tem, ker sem hotela voziti avto. Pred dvanajstimi leti pa so odkrili, da nimam perifernega vida, hitro se mi je slabšal tudi centralni vid,« je razložila Anica Grebenc. Danes sta ji ostala le dva odstotka vida, zato se lahko v prostoru orientira zgolj po obrisih stvari, ko se odpravi ven, pa si pomaga z belo palico.

Sprva je še delala po štiri ure, pri 52 letih pa se je upokojila. »Kljub pomoči mi namreč ni uspelo narediti vsega, kar so pričakovali od mene. Razen tega je sin končal fakulteto in me ni več mogel voziti v Kranj, sama pa se na cesti nisem počutila dovolj varno.« Prva stvar, ki se ji je morala odpovedati zaradi slepote, je bil namreč prav avto. »Človek s tem postane manj mobilen in zato manj samostojen. Ko je bil sin še doma, me je on kam peljal, zdaj pa sem čisto 'bosa'.« V trgovino gre tako samo v domačem kraju, kjer jo že poznajo in ji zato pomagajo. Čeprav so ljudje na splošno zelo uslužni, je poudarila. »Ko vidijo belo palico, ni treba nič pojasnjevati. Brez palice moram res paziti, tudi ko grem čez prehod za pešce, saj avtomobili kar zdrvijo mimo tebe. Če imaš palico, pa vsak ustavi.« Zato jo čudi, da se nekateri branijo nositi palico. »Sama nikoli nisem imela tega predsodka,« je pribila. Čeprav so ljudje na cesti večinoma zelo pozorni do nje in ji z veseljem nudijo pomoč, tudi če je ne potrebuje, pa so nekateri tudi zelo neprijazni. »Predvsem mlajši so lahko zelo nesramni. Nekoč so šla štiri dekleta nasproti po pločniku, pa se mi nobena ni želela umakniti. Zato sem kar počakala in si mislila, bodo že prišle mimo, kakor bodo vedele in znale. Ali pa recimo kolesarji, ki kar iznenada zapeljejo predte.« Z izgubo vida, je nadaljevala, je odpadlo še kup stvari, za katere je računala, da se jim bo posvetila po upokojitvi. »Najhuje je bilo, da nisem mogla več brati. Nakupila sem si veliko knjig, zdaj pa se na njih nabira prah.« Nadomestila jih je sicer z zvočnimi knjigami, a to je po njenem nekaj povsem drugega. »Prej sem ure in ure brala in si tudi veliko zapomnila. Pri poslušanju pa sem lahko pol ure pozorna, potem me pa kar zmanjka.«

Pred sedmimi leti se je včlanila v Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Kranj, kar je bila po njenem zelo pametna in koristna odločitev. »Morala sem spremeniti ne samo navade, ampak tudi razmišljanje o življenju.« Poleg slabovidnosti, je pojasnila, je imela že prej tudi težave s sluhom. »Uporabljala sem kup trikov, da ljudje tega ne bi ugotovili. V društvu pa imamo vsi približno enake težave, zato sem se naučila, kako se soočiti s tem.« Med drugim v okviru društva deluje skupina za pomoč in samopomoč kasneje oslepelih, ki se sestaja vsake tri tedne, vključila pa se je tudi v razne krožke. »V okviru krožka čustvene inteligence sem se recimo naučila različna čustva, kot sta bili recimo jeza ali žalost, preoblikovati v pozitivno zadevo.« Čeprav prej ni nikoli slikala, se je pridružila tudi slikarskemu krožku. Slikarski material ima zdaj tudi doma, a vseeno, pravi, je bolj zanimivo delati v skupini, da drug drugemu dajejo spodbudo.

Zelo veliko tudi piše, predvsem potopise. »Veliko sem potovala in da mi doma ne bi bilo treba razlagati o poti, sem svoje vtise zapisala.« Njene potopise so objavili tudi v reviji Obzorja. Kot ekonomistka, je še dejala, se sicer bolje znajde s številkami, a pisanje ji pomaga ohranjati besedni zaklad, ker ne more več brati. Prav ta teden je že imela tudi prvo uro učenja Braillove pisave. »Knjig verjetno ne bom brala, kljub temu pa je dobro, če znaš prebrati kakšno malenkost. Recimo navodila na zdravilih ali pa kakšen napis,« je še dejala Anica Grebenc.