Moč preživetja na Breznici

To, da še vedno živijo otroci, ki so jim med vojno ali po njej pobili starše, ker so bili ti na "napačni" strani, gotovo veste. Ne veste pa, da je takšnih "otrok" še vedno več kot deset tisoč, zdaj so stari dobrih 60 let ali več in še vedno iščejo svojo pravico ...

Tisto, kar se je minuli četrtek (8. oktobra) zgodilo v Prešernovi rojstni fari, je bil res lep dogodek. V dvorani kulturnega doma, ki nosi ime po pesniku, sodi pa k župnišču na Breznici, se je ob desetih dopoldne (trajalo pa je čez poldne) srečalo več kot sto članov študijskega krožka, ki nosi pomenljivo ime: Moč preživetja. Gostitelj srečanja je bil župnik Ciril Berglez, uvodni pogovor je vodil pobudnik in duhovni vodja krožka Jože Dežman, sodeloval je pravnik Janez Lukač, ki je bil dvanajst let predsednik vladne Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, v razpravi jih je sodelovalo še več, v sklepnem delu so se lahko pogovarjali vsi, ob velikem omizju, na katerega so faranke Brezničanke naložile številnih dobrot. Pa še dan je bil lep, zlata jesen se je lepo ujela z jesenjo življenja večine udeležencev. Ti so bili med vojno in v letih po njej še otroci, danes so stari vsaj šestdeset let, večina pa več. Njihov skupni imenovalec je tragično dejstvo, da jim je »partizansko gibanje med drugo svetovno vojno in po njej pobilo najbližje sorodnike« (Lukač). Srečujejo se od leta 2002, njihova usoda pa je bila slovenski javnosti nadvse nazorno in odmevno prikazana v dveh dokumentarnih filmih: otroci, ki so jim partizani pobili starše med drugo svetovno vojno, so svojo zgodbo povedali v dokumentarcu Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja (2004), otroci, ki jim je titoizem pobil starše po drugi svetovni vojni, pa v dokumentarcu Mirana Zupaniča Otroci s Petrička (2007). Zgodovinar Jože Dežman je svoje raziskovanje teh zadev povzel v dveh knjigah: prva je Moč preživetja– sprava z umorjenimi starši (2004), druga S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe (2005), obe je izdala in založila Mohorjeva družba v Celovcu. Ne nazadnje je tu še Poročilo Komisije vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč (2005).

Kaj vse so morali prestati otroci med vojno in po njej pobitih staršev z domnevno »nasprotne strani«? Jože Dežman je to povzel že večkrat, nazadnje v blogu, ki ga piše na Siolovi spletni strani http://dezman.blog.siol.net/. Nadloge, ki so jih morali prestati, povzame v šestih točkah. Prva pravi nepokopani starši in žalovanjska motnja. Večina ni vedela, kam so pobite zakopali, prikrajšani so bili za eno temeljnih civilizacijskih pravic in tudi v tem smislu ponižani na raven živali. To je še posebej doživeto povzela Gorenjka Marija Logar, ki so ji partizani 7. aprila 1945 ubili očeta in nosečo mater: »B'l si star, b'l te bremeni, kj'h nimaš tam, kjer bi mogl bit.« Druga je materialna oškodovanost. Likvidaciji je običajno sledila zaplemba premične in po vojni še nepremične imovine. Ubiti svojci so ostali brez premoženja in hkrati brez pravice do državnih pomoči. Tretja je bil poslabšan socialni položaj. Otroci likvidiranih so se v »partijskem kastnem sistemu« znašli na zaničevanem dnu, v partijsko diskriminirani in zatirani kategoriji »notranjih sovražnikov«, brez pravega družbenega statusa. Četrta so kratene pravice do šolanja in službenega napredovanja. Prizadeti so ostali brez štipendij, diskriminirani so bili pri zaposlovanju in službenemu napredovanju. Peta: brezupen boj za pravico, za človekovo dostojanstvo in čast. Bili so zaznamovani, omalovaževani sta bili njihova čast in dobro družinsko ime. Onemogočeno jim je bilo, da bi starše pokopali, jim vrnili dobro ime in dosegli povrnitev prizadejane škode, ni jim bilo mogoče prebiti sistemskih blokad, ki so jih vzdrževali politika, sodstvo in represivni organi. In šesta točka: nanje so kar naprej letele številne žalitve in zasramovanja.

Kazalo je že, da se bodo njim storjene krivice naposled le popravile. A najbolj sporni člen zadnjič spremenjenega Zakona o žrtvah vojnega nasilja se glasi: »Na podlagi drugega odstavka 1. člena tega zakona je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil, če ni prostovoljno ali poklicno sodeloval z agresorjem.« Kleč je v tem zadnjem stavku in je dvojni: Se nanaša na starše ali na otroke? Kdo in kako naj zdaj ugotavlja, ali so pobiti starši res prostovoljno ali poklicno »kolaborirali«? Janez Lukač trdi, da so bili pobiti večinoma politično in vojaško neopredeljeni ali pa niso bili naklonjeni komunističnemu gibanju. Bili so verni, dostikrat predstavniki bivše jugoslovanske oblasti, župani, oficirji, višji uradniki, lastniki podjetij, večjih kmetij in drugi, ki niso sprejemali komunistične nadoblasti. Lukač je kritičen do nedavno sprejetega Zakona, ki otroke prisiljuje, da dokazujejo tisto, česar niti pobijalci sami niso vedeli in ne dokazali – da naj bi pobiti starši prostovoljno ali poklicno sodelovali z agresorjem. »Nerazumno je od takratnih otrok zahtevati natančno vedenje o obnašanju staršev do okupatorja; to je slonelo na subjektivni odločitvi poverjenika VOS-a in ne na objektivnih dejstvih. Zakon je tudi nedosleden v izenačenju prostovoljnega sodelovanja s poklicnim sodelovanjem z agresorjem.« Zaposleni v javnih službah, bolnišnicah, železnici, pošti, komunalnih službah, taksisti, gasilci in drugi so po sili javnih del sodelovali z agresorjem, ne v njegovo korist, temveč v dobro svojih sodržavljanov. Te dejavnosti tudi po Haaški konvenciji nadaljujejo delo v prej organiziranih službah v okupirani državi. »Te dni se je ves državni vrh ukvarjal z varstvom otrokovih pravic. Zelo hudi bi bili, če bi se kdo spozabil in potegnil otroka za ušesa. Otroci pa, ki so bili pobijani, pretepani, preganjani kot zveri, odtrgani od staršev in brez slehernih eksistenčnih pogojev za golo preživetje, so v tem zakonu drugorazredne žrtve (Petričkovi in vsi otroci 'nasprotne' strani).«

In ne nazadnje: ali veste, koliko je še živečih otrok, ki so jim med vojno ali po njej brezpravno pobili najbližje, ker ti niso bili na »pravi« strani? Več kot deset tisoč! (Pri čemer niso všteti otroci leta 1945 pobitih domobrancev.) Na Breznici se je torej zbral le manjši in najbolj ozaveščeni del. Številni se še vedno ne upajo oglasiti, kaj šele da bi zahtevali odškodnino …