Alpinist potrebuje tudi srečo

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. oktober 2009 / 06:00

Tako meni 46-letni Davo Karničar z Zgornjega Jezerskega, ki ima za seboj okrog 1250 alpinističnih vzponov, smučal pa je z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov sveta.

Zgornje Jezersko – Pred dnevi se je vrnil domov iz Himalaje, kjer se je želel vzpeti na goro Manaslu in smučati z nje. Z njim je bil Franc Oderlap, ki ga je spremljal že na Mount Everestu leta 2000, ko je Davo Karničar kot prvi Zemljan smučal z najvišje gore sveta. Vzpon na Manaslu bi služil le kot priprava za še večji podvig na K2, drugo najvišjo goro na svetu. Žal je tragična nesreča, med katero je izgubil življenje koroški alpinist, izničila te načrte. Zato smo izkušenega jezerskega alpinista prosili, da zaupa svoje poglede na nevarnosti v gorah, možnosti zavarovanja pred njimi in posledice ob izgubi soplezalcev.

»Za varnost v gorah je posebej pri začetniku pomembna dobra fizična pripravljenost. Kasneje, ko se začnejo po številnih vzponih in smučanjih nabirati izkušnje, lahko govorimo o dobri psihični pripravljenosti. Z leti se začne človek zavedati, s čim se pravzaprav ukvarja, in česa se mora obvarovati. Gotovo je marsikaj odvisno od primerne opreme in pravilne odločitve. Ob vsem tem je sreča tista, ki pogosto odloča o vrnitvi domov z gora. Za zagotovitev sreče ima seveda vsak svoje verjetje, upanje in koncept. Statistično gledano je možno, da nas sreča na številnih turah kdaj zapusti,« ugotavlja iz izkušenj Davo Karničar, ki bo 26. oktobra letos dopolnil 47 let.

Na vprašanje, kako si pomaga v stiskah sredi gora, odkrito odgovarja: »V najtežjih trenutkih odigra odločilno vlogo to, iz kakšnega okolja smo, in kako smo vzgojeni in naučeni. Ob največji stiski se zatečem tudi k iskreni in globoki molitvi. Niti ni nujno, da je človek poškodovan. Včasih se zave, da ni sam sebi dovolj. Kdaj zadostuje samo pogled nekoga, glas prek radijske postaje, ali zavedanje, da ga nekdo čaka v bližini, da se reši. Sam daš le tisto, kar se lahko napiše pod eno ime. Mnogi, ki mislijo nate, ti pomagajo in sodelujejo s tabo, so v ozadju zaslužni, da se vrneš. Moja dejavnost v gorah je res taka, da sem na nevarnih delih prepuščen sam sebi. Prisotnost ekipe je vsekakor psihična opora, sploh če gre za prijatelje, ki jim zaupam.«

Ko se pogovor dotakne izgube prijateljev v gorah, se tudi prekaljenemu gorniku zatrese glas. »Velika dilema ostaja po tragičnih dogodkih, ker jih sam sebi težko razložiš in še težje analiziraš stanja ob tem. Po njih se za določen čas umakneš, da spet čutiš, zakaj hodiš v hribe. Ne gre za herojsko pot naprej; češ jaz še vedno hodim in bom hodil v gore. Gre za potrebo, da si del tega sveta, tega dogajanja. Prijatelje, ki so ostali v hribih, najbolje podoživiš prav tam. Tam se najbolj iskreno srečuješ z njimi. Meni se zdi še precej sveže leto 1993, ko je Boštjan Kekec ostal na gori K2. Takrat so se začeli moji odhodi v Himalajo. Marko Lihteneker, s katerim sem bil skupaj na Denaliju v Ameriki in se srečeval ob drugih dejavnostih, je ostal na Everestu. Pa Rado in Luka (Markič in Karničar – op. p.), ki sta izgubila življenje tako blizu doma! Veliko je bližnjih oseb in bežnih znancev, ki so ostali za vedno v hribih. Sedaj je prišel čas, ko se je treba na primeren način oddolžiti njihovemu spominu. Razmisliti je treba o njihovem sporočilu in svojem bivanju,« se zave Davo Karničar dan pred pogrebom Franca Oderlapa v Mežici. Zato ne govori o svojih alpinističnih načrtih. »O prihodnosti, o gori K2 in drugih vrhovih ne želim ničesar reči. Zaenkrat je bolečina ob izgubi prijatelja prevelika. Mislim, da se trenutno tudi ne bi mogel povsem racionalno odločati. Dvomim pa, da bi prav kmalu nastala taka kombinacija, kot je bila med mano in Francem. Za uspehe v najvišjih gorah je razumevanje med seboj in psihična povezanost ključnega pomena. S Francem nisva nikoli plezala v naših hribih ali imela skupnih treningov. Po značaju sva se tako ujemala, da sva si lahko v Himalaji popolno zaupala. Zaradi svojega porekla sva se šalila, da morava pripraviti odpravo Š na kvadrat. Pri njih je domače ime pri Šumahu, pri nas pa pri Šuštarju. Žal naju je nesreča prehitela.«