Kot da nas ni več

Zgodba o Dušici in o tem, kako je, ko smo potisnjeni ob zid (1)

Z Dušico sva se seznanili v najhujšem obdobju njenega življenja. Vse, kar je le možno, se je zgrnilo na njena ramena. Še dobro leto nazaj, je menila, da ji ničesar ne manjka: imela je dobro službo, čeprav bi bila lahko plača večja, hči je študirala, sin pa je v znanju fizike in matematike pobiral nagrade v srednji šoli. V moževem podjetju, ki ga je ustanovil po tistem, ko je v rudniku, kjer je delal, dobil odpravnino, sta bila zaposlena še dva delavca, občasno in med počitnicami pa sta priskočila na pomoč tudi oba otroka in še kakšen drug študent za nameček. Začeli so popravljati hišo, najeli so kredit, kupili nov avto, toda vse, kar so počeli, ni bilo »nič takega«, kar si ne bi mogli privoščiti.

»Moževo podjetje je bilo posredno povezano z avtomobilsko industrijo. To, kar smo izdelovali, je bilo pri vsakem avtu nepogrešljivo in v zadnjih letih se nam je proizvodnja iz leta v leto povečevala do te mere, da smo še lani pozimi razmišljali o zaposlitvi še enega delavca. Potem pa se je »zgodila« recesija. Skoraj čez noč. Čeprav, to moram priznati, je do določenih odpovedi, oziroma zmanjševanj naročil prihajalo že pred tem, a jih nismo jemali za mar. Kar naenkrat ni bilo več dela za študente, potem je šel, na srečo, eden od delavcev na daljšo bolniško, mož in tisti drugi, ki je še prihajal, pa sta dopoldneve največkrat preživela ob pospravljanju po delavnici in drugih delih. Še tisti naročniki, ki so bili redni plačniki, so z nakazili zamujali, mož je moral načeti »rezervo«, ki jo je hranil za hude čase. Vsak mesec pa je bilo, kljub temu da so stroji stali, potrebno plačati dajatve, te pa so bile visoke, saj smo v minulih letih poslovali z lepimi dobički,« je na kratko povzela začetke katastrofe, ki se jim je zgrnila na glavo, Dušica.

V zadnjih mesecih je shujšala za dvajset kilogramov, bolestno hrepeni po cigaretah, a kaj, ko zanje nima denarja. K frizerju ne hodi več, še dobro, da je škarij vešča hči, da jo lahko ostriže in uredi. Ko gre v trgovino, kupi le nekaj osnovnih stvari, makarone, riž, moko. Večino zelenjave sedaj pridela doma, krompir in jabolka pa je prislužila pri kmetu, kamor, skupaj z otrokoma, hodi na dnino.

»Tako kot v starih časih moje prababice,« se trpko nasmehne.

Cvetličnega vrta, na katerega je bila zelo ponosna, ni več. Spomladi so ga zorali in posadili povrtnine. Skrbno pazi na vsako glavico cvetače, noben korenček ne uide njenemu očesu. Zima bo verjetno dolga in otroka sta zmeraj lačna.

»Kruh sem se navadila peči sama. Izračunala sem, da je to ceneje, saj dlje časa obdrži svežino kot tisti, ki ga kupim v trgovini. Ker se mi je zdelo škoda trošiti elektrike, smo čez poletje večino kosil skuhali na vrtu, na žaru. Trudim se, da iz vsakega dneva posebej naredim »dogodek«, ker nočem, da bi tudi otroka čutila nemoč trenutka, v katerem smo se znašli.«

Sama je že lep čas na čakanju. Ko je nekoč, bilo je lani ob tem času, prišla v službo, jo je šef poklical k sebi in jo postavil pred dejstvo. Skoraj je padla v nezavest, ko je slišala, kaj se ji obeta.

»Uprla sem se, saj sem vedela, da se bo na čakanju moja plača prepolovila in bom dobila manj, kot sem plačevala za obrok kredita. Moledovala sem, jokala in malo je manjkalo, da nisem padla na kolena, toda ostajal je neomajen. Vesela bodi, da greš vsaj na čakanje, večina ne bo imela te sreče, mi je grobo dejal. Dokazovala sem mu, da brez mene ne morejo, da sem edina, ki sem (kar je bilo res) obvladala določene faze dela, toda nič ni pomagalo. Podpisala sem papirje in ko sem se vrnila nazaj v pisarno, sem bila drug človek,« reče in po licu se ji ulijejo solze.

Danes ve, da je imela, po svoje, celo srečo. Njene sodelavke, ki so ostale, so danes na cesti brez odpravnine, brez denarja in brez pravic.

Ko se umiri, ko popijeva kavo, ki sem jo prinesla s seboj, se nasloni na mizo in si nekaj časa ogleduje roki.

»Zmeraj sem bila urejena. Ne pomnim, da bi kdaj zanemarila nohte, to, da sem kupovala ustrezne kreme, sploh ni bilo vprašanje. Kar poglej me … Zaloge so pošle, denarja nimam, moje roke pa so take, kot bi bila stara sto let …«

In potem, bolj zase, kot da bi pripovedovala meni, razpreda misli o tem, kako hudo je, ko se človeku zgodijo težke stvari, na katere ni pripravljen.

»Dolga leta smo živeli objestno, sekirali smo se zaradi malenkosti. Na primer zaradi nekaj gnilih listov pri solati, ki smo jo kupili v trgovini. Ali pa zaradi malo slabše sobe v hotelu, kjer smo letovali. Vihali smo nos, če je deževalo takrat, ko smo pričakovali sonce. S hčerko sva si, vsaj enkrat na mesec, privoščili nakupovalni izlet v Trst ali Celovec. Vse to je bilo samo po sebi umevno …«