Piti ali ne piti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 11. oktober 2009 / 06:00

Piti ali ne piti - to seveda sploh ni vprašanje. Vprašanje je le, kaj piti, koliko in kdaj, posebej ko gre za pijače alkoholnega značaja.

Povod za razmislek o teh rečeh je dvojen. Prvi je huda prometna nesreča, ki se je zgodila 2. oktobra na štajerski avtocesti v bližini Žalca; v njej je pijani voznik zapeljal v napačno smer avtoceste in se zaletel v nasproti vozeči avto, v katerem so umrli trije mladi ljudje, povzročitelj sam pa je bil le lažje poškodovan. Drugi povod je ta, da smo v najbolj vinskem času leta; trgatev smo v glavnem opravili, vino že nastaja in za martinovo ga bo treba pokušati. Na trgatvi sem bil prvič v svojih najstniških letih, ko ga nisem še nič pil, drugič pa zadnjo soboto v letošnjem septembru. Trgali smo v vinogradu na Novi gori nad Drašiči, povabil nas je vinogradnik, ki nam sicer dobavlja svojo metliško črnino. Dobro smo opravili in ritual sklenili z obilno malico, žejo pa tešili z lanskim pridelkom. Vprašanje varne vrnitve smo rešili tako, da ena od oseb pač ni pila in nas je varno pripeljala domov.

Spominjam pa se ne tako davnih časov, ko so se te reči dogajale drugače, bolj nevarno. Nekoč smo šli po vino na Vipavsko. Preden smo ga kupili, smo ga seveda obilno popili. Pa še ni bilo dovolj. Vračali smo se v dveh osebnih avtomobilih. Spominjam se, da je bilo v tistem, v katerem sem bil za sopotnika, zadaj obilo vina, spredaj pa midva s šoferjem. Moja naloga je bila, da sem vsake toliko časa natočil kozarec in ga šoferju kar med vožnjo vlival v žejna usta, vsakič sem ga moral malo zliti tudi v svoja. Ko sva tovor srečno pripeljala na cilj, se nama je dobro zdelo, srečno vrnitev pa je bilo treba še enkrat zaliti. Tako je pač bilo, nikogar ne obsojam, nič ne obžalujem, dobro pa se mi zdi, da se ni zgodilo nič hudega.

In še bi lahko našteval, takšnih »podvigov« v tistih časih ni bilo malo in smo jih tudi doživljali kot podvige. Češ: poglejte, koliko smo ga popili, potem pa vozili in si nič naredili! Danes policija takega voznika obravnava kot potencialnega zločinca in v tem ji večinoma pritrjujemo. Danes bi česa podobnega tudi sam ne počel. Ne morem si predstavljati, da bi ga že tako ali tako nalitemu šoferju kar med vožnjo dolival naravnost v usta. Danes je »moderno«, da se eden »žrtvuje«; tako ga drugi lahko tudi malo več popijejo, abstinenčni dobrotnik pa jih nato varno pripelje domov. Naredili smo torej moralni premik, kot skupnost in upam, da večinoma tudi pri sebi, vsak sam. Ne gre le za zakon in prometne predpise, bistveno je, da je sprememba tudi na ravni vrednot, da smo spremenjeni pogled na te reči ponotranjili.

Hkrati menim, da ne kaže pretiravati v drugo skrajnost. Smo vinska dežela in tisto, kar pridelamo, je treba tudi popiti. Od vinogradništva in vinarstva, pa od pivovarstva in žganjekuhe živi pri nas kar precej ljudi. In če človek ob dobrem kosilu spije kozarec ali dva dobrega vina, še ni zločinec, tudi če po zaužitju sede za volan. Nekateri protialkoholni čistuni zahtevajo uvedbo popolne treznosti med vožnjo (0,0 promila alkohola v krvi), kar pa za vinorodne dežele gotovo ni primerno. Tudi sicer ne kaže uprizarjati lova na čarovnice le proti vinjenim voznikom. Zadnjič sem na televiziji gledal poročilo, po katerem ti povzročijo kar tretjino najhujših prometnih nesreče, tistih s smrtnim izidom. To je bilo poudarjeno: kar tretjino! Kar pomeni, da dve tretjini voznikov, ki povzročijo najhujše nesreče, niso pod vplivom alkohola! Vinjeni vozniki torej niso glavni krivci. Poudarimo raje pravilo, ki je v teh rečeh edino nesporno: Kadar piješ, ne vozi in kadar voziš, ne pij!