Peš iz Kranja v Peroj

Andrej Polajnar in Andrej Roblek sta prehodila okrog 230 km dolgo pot od Kranja do Peroja pri Pulju. Na poti sta bila dobrih sedem dni, na dan sta hodila okrog šest ur.

Kranj – Da bosta pot od Kranja do Peroja, dolgo okrog 230 kilometrov, prehodila, sta se dva Andreja, sicer sodelavca, oba gasilca, zaposlena v Gasilski reševalni službi Kranj, odločila v začetku poletja. Idejo jo dal Andrej Roblek. »Imamo vikend v Peroju in do tja sem že šel s kolesom, pa sem rekel, zakaj pa ne bi šel še peš,« je pojasnil 25-letnik iz Britofa. »Ko je predstavil idejo, sem mu rekel, da ima kandidata in da se lahko odpraviva,« je dodal 32-letni Andrej Polajnar iz Preddvora.

Na pot sta se podala 18. septembra. »Hodila sva sedem dni in osmi dan še tri ure. Iz Kranja sva pot nadaljevala čez Sorško polje do Škofje Loke, čez Polhograjsko hribovje do Polhovega Gradca, mimo Vrhnike, naprej po stari cesti do Postojne, Črnega Kala, čez mejni prehod Sočerga, na Motovun, Višnjan, Limski kanal, Lovreč, proti Balam in prek Barbarige do Peroja. Dnevno sva hodila šest do sedem ur,« je pojasnil Polajnar. To je bil njun prvi večji skupen športni projekt. »Je bil kar dober, pošten izziv za oba. Občasno je bilo tudi težko, a če kondicija ni problem, se da. V glavi moraš imeti cilj in potem preprosto kar hodiš. Najtežje je bilo, ko sva dobila nekaj žuljev,« pravi Roblek. S seboj sta vzela nahrbtnik, v njem pa le najnujnejše stvari. »Priporočljiva teža nahrbtnika je največ deset odstotkov svoje teže. To težo se da kar hitro prekoračiti, zato sva res vzela le najnujnejše, kar pomeni nekaj športnih oblačil, en komplet za primer dežja, vsak svojo spalno vrečo, blazino in šotor,« je opisal starejši izmed Andrejev. Za oba je bila to tudi najdaljša preizkušnja doslej, na katero pa se posebej nista pripravljala. »Sva pa oba ves čas aktivna. V službo prideva s kolesom, rolerji ali peš, rekreirava se tudi v prostem času, tako da kondicija res ni problem. Občasno se udeleživa tudi kakšnih tekmovanj, ki jih imamo gasilci, ali pa na primer triatlona jeklenih,« je povedal Roblek.

Za njima je torej prvi skupen izziv. Bo prišel tudi drugi? »O tem se nisva še nič pogovarjala. Verjetno pa se bom v prihodnje peš odpravil še kam daleč,« razmišlja Polajnar, Roblek pa: »Zagotovo še kdaj, nimam pa v mislih še nič konkretnega. Na takšni poti doživiš veliko, začneš drugače gledati na vse skupaj. Če bi šel v Peroj z avtomobilom, bi bil tam v treh urah, peš pa sva do cilja potrebovala več kot sedem dni.«