Se življenje odpira ali zapira?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. oktober 2009 / 06:00

Kadar je bil ravno prav okrogel, je bilo z njim najlepše (5)

»Bila sva še mlada, a sva živela kot dva starca. Ne pomnim, kdaj sva bila zadnjič skupaj v postelji. Če se je že pojavila kakšna strast, sva, drug za drugim, odpovedala, in to prej, preden se je sploh pokazalo kaj »ognja«. Med nama je bilo ogromno neizrečenih obtožb, a se mi ni ljubilo razpredati o njih. Peter pa je bil vedno pogosteje rahlo vinjen. Ne toliko, da bi opazili drugi, a dovolj, da sem vedela jaz. Moja mama, ki je prihajala na obisk, je bila videti zadovoljna, saj me je lahko imela zase.«

Ko se Vesna ozira po svojem življenju, z žalostjo v srcu ugotavlja, da so leta zdrsnila mimo nje, ne da bi jih živela. Menjali so se letni časi, njen otrok je vsako leto upihnil novo svečko na torti, a tudi zanj je vedela komaj kaj več kot to, da ga je rodila in kako mu je ime.

»Hodila sem okoli strokovnjakov in pričakovala, da mi bodo s čudežnim nasvetom pomagali. Še več: bila sem celo trdno prepričana, da mi morajo pomagati. Jaz sama pa nisem storila ničesar. Zaradi številnih bolniških izostankov so me v službi grdo gledali, kar me je žalilo. Niti pomislila nisem, da imajo prav in da se jaz motim. Nenehno sem zase iskala le pravice, za dolžnosti mi ni bilo mar. Ko je imel sin težave v šoli, sem kričala nad učitelji, da so nesposobni, ko je zbolela mama, sem se znesla nad zdravniki, da jo zanemarjajo. Kadar je pri kupcih moževih slik usahnilo zanimanje, sem bila besna nanje, kadar je deževalo, namesto da bi sijalo sonce, sem tiste dežne kaplje imela za osebno žalitev. Niti enkrat samkrat pa nisem pomislila, da sem krivična do vseh, ki so živeli z menoj. Čeprav me je kdaj začelo črvičiti, da ne razmišljam prav, je že prišla mama in me prepričala, da je ona moja edina rešiteljica. Kljub temu da sem imela univerzitetno izobrazbo, sem bila po čustveni inteligenci navaden nepismen bedak,« iz časovne distance – in to na zelo kritičen način - ocenjuje svoje vzpone in padce.

Ob tem pa ne pozabi dodati, da se ji zdi, da še danes skoraj vsa Slovenija deluje podobno, kot je delovala ona. Na vsakem koraku posluša, kaj bi morala narediti država, komu vse bi morala dati službo, stanovanje … Redkokdaj pa sliši od posameznikov, da so sami pripravljeni postoriti karkoli za svoje dobro.

»Nekoč, ko sem bila spet na oddelku v Psihiatrični, sva se spoprijateljili z neko žensko, ki je vsakič, ko je njen mož odhajal od nje, jokala. Pa ne pol ure, temveč cel popoldan, celo noč. Nazadnje jo le vprašam, zakaj. Pa mi odgovori, da zato, ker je mož ob odhodu ni objel. Bila sem povsem šokirana nad njenimi besedami, nenazadnje sem bila zraven in sem videla, da mu ona niti z najmanjšo kretnjo ni dala vedeti, da si tega želi. Ta, na videz neopazen in nepomemben trenutek se me je grozno dotaknil. Pretresel me je do temeljev, začela sem se zavedati tudi lastnih napak. Da tudi sama nisem objemala sina, ker me ni on prvi objel. Zakaj me ni objel? Zato, ker se me je verjetno bal, ker sem bila stalno jokava in sem visela na svoji mami, namesto da bi se posvečala njemu. Zakaj me mož ni objel? Zato, ker mu nikoli nisem dala vedeti, da si tega želim. To so bili, če povem po pravici, najtežji trenutki v mojem življenju. Pa sem prebrala na tisoče tako imenovanih »psiholoških knjig«, a kaj, ko me je vsaka prepričevala, da moram imeti v prvi vrsti rada predvsem sebe. In jaz sem jih slepo ubogala …«

A do sprememb v njenem življenju ni prišlo čez noč. Kot pravi Vesna, tudi otrok, ki se rodi, za to potrebuje čas. Njeno osebno rojevanje je bilo polno bolečin in krutih sprememb. Na primer: zamenjati osebno garderobo. Vreči iz omare cunje, ki jih je kupila mama in so bile primerne za starejše gospe in ne za mlado žensko, kot je bila ona. Prvi nakup čevljev z visokimi petami. Marsikdo se bo ob teh besedah nasmehnil, ampak za Vesno je bil to svojevrsten podvig. Dogodek, ko je vrgla v kanto za smeti prt z mize v kuhinji, je celo ovekovečila z več fotografijami. Pa potem, ko je začela pisati pesmi, jih objavljati. Trenutki, ko se je odločila, da izda prvo pesniško zbirko, v katero je njen mož prispeval slikarske utrinke. Prvi rojstni dan, ki ga je preživela le v družbi moža in sina. Ko je komaj ostala dovolj močna, da ni podlegla bolečim in užaljenim krikom mame, ki jo je prav takrat hotela vzeti s seboj na dopust.

»V besedah, ki jih nizam, mogoče ni zaznati truda in odpovedovanja lastni komodnosti,« je dejala Vesna.

»Še zmeraj sem delala napake, prišli so meseci, ko me je bilo strah nove svobode, ko sem bila vesela vsakega dne, ko je mož - rahlo omamljen od konjaka - zaspal na kavču, ko je prišla mama po sina in ga čez konec tedna odpeljala k sebi. A sem se trudila, da je bilo takih trenutkov slabosti vedno manj. Mogoče ne bom nikoli povsem normalna mama, oziroma ženska nasploh, vendar se trudim. Vseeno pa srčno upam, da se bodo tisti, ki so mojo zgodbo brali, česa naučili,« je dejala Vesna ob koncu najinega pogovora.