Modrijanova knjigarna

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. oktober 2009 / 06:00

V tem feljtonu pišem predvsem o novih knjigah - da bi morda pospešil njihovo srečanje s knjigoljubi. Kakšen zapis pa lahko namenimo tudi krajem, kjer se knjige v svojem koketiranju s knjigoljubi najbolje počutijo - knjigarnam in knjižnicam.

 Prav v zadnjem času se je (ali pa se v kratkem bo) odprlo več novih knjigarn. Že poleti je svojo odprla založba Sanje, v Tavčarjevi ulici 11 (zraven je avtobusno postajališče pri RTV Slovenija); oktobra jo bo na Novem trgu 2 (zraven akademske knjigarne Azil) Študentska založba, imenovala se bo Beletrina. Mladinska knjiga bo v Mariboru še letos odprla knjigarno, ki bo druga največja v državi (nekakšen mariborski Konzorcij, 700 kv. metrov v treh etažah, ljubljanski jih ima 1100). V četrtek, 24. septembra, pa sem bil zraven, ko smo na Trubarjevi 27 odprli Modrijanovo knjigarno, za Konzorcijem drugo največjo v prestolnici. Lahko bi rekli, da jo je odprl gorenjski rojak, Branimir Nešović, po stroki zgodovinar, nekdanji novinar, pozneje urednik, zdaj pa založnik in direktor založbe Modrijan v Ljubljani, knjigar širokega razgleda, ki ima svoj domicil še vedno v Poljanah nad Škofjo Loko. Ob odprtju je imel v povsem napolnjeni knjigarni imenitna »pomočnika«: pisatelja Draga Jančarja in župana Zorana Jankovića. Modrijan je posebej za to priložnost in v posebej lepi knjižici ponatisnil Jančarjevo novelo Prikazen iz Rovenske. Vsi, ki smo prišli na odprtje, smo jo dobili v dar in v njej natisnjeno avtorjevo lastnoročno izpisano posvetilo: »Glej čuden pomol, / naš novi pristan! / Knjigarna Modrijan.«

Knjigarna domuje v spomeniško zavarovani stavbi, zgrajeni leta 1938 po načrtih Plečnikovega učenca in sodelavca Antona Suhadolca (očeta arhitekta Janeza). Na pročelju sta leseni plastiki Toneta Kralja, postavi predice in tkalca; lokal, v katerem je zdaj knjigarna, je bil namreč najprej namenjen trgovini s tekstilom in šivalnici. Ko sem sam živel v Ljubljani, je bila v njem prodajalna učil DZS, v izložbi so se med drugim razkazovale človeške lutke, kakršne smo uporabljali pri pouku biologije (zraven je bila pa Vrvarna). No, po novem je tu velika knjigarna, na več kot 300 kv. metrov neto površine, od tega 70 na galeriji. Knjige so po vsebinskih sklopih zložene na policah v stenskih knjižnih omarah in na mobilnih prodajnih otokih. Lokal je knjigoljubom prijazen, v njem so udobna sedišča za bralce, poskrbljeno je tudi za otroke. Ob vhodu sta dve veliki izložbi in levo od njiju še velika izložbena vitrina na steni sosednje hiše.

V desni izložbi so bile izpostavljene samo tri »ruske« knjige: Natašin ples, kulturna zgodovina Rusije, svetovna in slovenska uspešnica, in zraven nje Šepetalci, pravkar izšli, pretresljivo delo o zasebnem življenju v Stalinovi Rusiji; avtor obeh je angleški zgodovinar Orlando Figes, ki je prišel minuli teden Šepetalce osebno predstavit v Cankarjev dom in na Škrabčevo domačijo v Hrovači pri Ribnici. Ob navedenih sem zagledal še eno Modrijanovo noviteto, roman Dobri Stalin Viktorja Jerofejeva. V levi izložbi je na ogled cela vrsta drugih Modrijanovih uspešnic, med njimi knjiga z naslovom Bog kot zabloda Richarda Dawkinsa, ponatis Zgodovine lepote Umberta Eca (in zraven seveda njegova Zgodovina grdega); pa monumentalna zbirka Euroman s 27 knjigami, domača uspešnica Lep dan kliče Željka Kozinca … Videl sem tudi napovedi dveh novitet, ki ju mnogi nestrpno pričakujemo: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen Marka Snoja in Kuharsko enciklopedijo Bogdana Novaka.

Dejanje, za katerega se je z odprtjem tako velike knjigarne odločil Branimir Nešović, ni le hvalevredno, je tudi pogumno. Osnovni motiv, da katerikoli založnik odpre svojo lastno knjigarno, je slej ko prej enak; gre za to, da bi knjige, ki jih je založil, sam tudi prodajal in se tako izognil visokemu rabatu (tudi več kot 50 odstotkov od prodajne cene!), ki ga za prodajo zaračunavajo druge knjigarne. Toda v času, ko kupna moč večine prebivalstva očitno pada, se najbrž tudi knjige slabše prodajajo. (Podatek, da izposoja v javnih knjižnicah sočasno narašča, to domnevo le po svoje potrjuje.) Zato se samo od sebe postavlja tudi vprašanje: Kaj pa, če ne bo šlo?! Če bi vsi postavljali le taka vprašanja, bi seveda nič ne šlo. Modrijanova odločitev za lastno knjigarno sredi Ljubljane je pogumna, mi vsi – še zlasti pa Modrijanovi gorenjski rojaki – jo lahko po svoje podpremo tako, da jo obiščemo in kako knjigo tudi kupimo. Da je v Modrijanovi knjigarni naprodaj veliko dobrih knjig, pa lahko potrdim tudi podpisani.