Je že jesen

Konec septembra je (ko to pišem), vendar sploh nimam občutka, da je letos že jesen. Po koledarju se je začela 22. t. m. ob 23. uri in 18 minut, a nisem opazil, mogoče sem že spal. Vreme je bilo cel mesec še čisto poletno, jesen napovedujejo in hkrati potrjujejo njene barve, krajši dnevi, dozorelo sadje in otožnost, ki počasi zajema naravo in ljudi. Utegne pa se pokazati, da je to jesensko zatišje varljivo, zlasti na tistih »poljih«, ki jih obdelujemo tudi jeseni in pozimi – v gospodarstvu in politiki.

Zadnjo nedeljo so bile volitve v Nemčiji; prepričljivo je zmagala Angela Merkel in to je tudi za nas dobro znamenje. Kanclerka je že na čelu svoje dosedanje vlade pokazala, da v spoprijemu s krizo ne bo klonila. In če se bodo razmere v nemškem gospodarstvu izboljševale, bo to dobro tudi za naše, ki je na nemškega močno navezano. Kar pa še ne pomeni (samo po sebi), da se bodo umirile tudi razmere na našem domačem političnem prizorišču. Temperatura na njem očitno že lep časa narašča, ne bliža se še vrelišču, a če bo šlo tako naprej, lahko tudi sredi najhladnejše zime zavre.

Nisem prvi, ki zapišem, da je bilo septembrsko vretje v Gorenju in Muri (tistega v vinskih kadeh dajem v oklepaj), simptomatično. Šlo je za dva od simptomov, ki kažejo na sindrom ter na diagnozo, da je stanje javnih (in ne le številnih zasebnih) financ v naši državi bolezensko. Bilo bi demagoško, če bi za to stanje krivili predsednika vlade in njegove ministre. Ko so lansko jesen nastopili svoj mandat, se je v Ameriki sprožena kriza ravno razpočila in objektivne razmere, s katerimi so se soočili, so bistveno slabše od tistih, v katerih so začeli njihovi predhodniki konec leta 2004. Očitno je, da v tem položaju tudi predčasne volitve ne bi kaj prida pomagale. Gre namreč za to, da se bo treba odločiti za intenzivno terapijo, ne glede na to, kateri zdravniški konzilij jo bo izvajal in nadzoroval.

Simptomi in sindromi so znani, terapije se še iščejo ali že izvajajo. Eni od kroničnih bolezni bi lahko rekli podhranjenost javnih financ. Terapija je znana: višji ali novi davki. Višji obdavčitvi osebnih prejemkov so se bolj kot oni, ki imajo najvišje, glasno zoperstavili ti, ki dobivajo visoke, pripadniki zgornjega srednjega sloja. Premier je pohitel z izjavo, da finančni minister slabše govori kot dela in napoved zanikal. Kje bo torej vzel? Ve, a ne ve prav dobro, kako in koliko? Obdavčiti je treba »luksus« (a kaj je to?), premoženje (nepremičnine), ekološke grešnike, v kmetijstvu naj bi bil zdaj po merilu katastrskega dohodka obdavčen le manjši del dejanskih prihodkov … A te nove obdavčitve, če bi jih uvedli, bi državljane zadele (ker jih treba dobro pripraviti) ravno kako leto pred volitvami. Vsaka vlada, ki nove in znatne davke uvede tik pred volitvami, pa te zagotovo izgubi.

Druga bolezen so »previsoke« pokojnine. Podpisani sodim med tiste, ki jih bodo napovedane spremembe pokojninske zakonodaje najbolj prizadele. Pozno sem začel delati, v pokojninsko blagajno sem kot samostojni kulturni delavec vplačeval razmeroma malo. Bog mi daj zdravja, da bom lahko še dolgo delal, pokojnina bo tako ali tako skromna. Sicer pa vprašanje, kako bo na jesen našega življenja, slej ko prej prizadeva vse, ki se ji bližamo. Bliža se tudi ona sama, z napovedjo, da ne bo lepa (za vse). Pregovor pravi, da je jesen življenja lahko tudi lepa – a to pomeni le, da za večino že tako ali tako ni. Kakšna bo torej ta naša jesen – letošnja in vse naslednje?