Petnajst let v Zaklonišču ...

Naslov plošče Bolje ne bo nikoli, najboljših dvajset skupine Zaklonišče prepeva, z dodanimi desetimi videospoti na DVD-ju, sicer ne napoveduje velike prihodnosti, govori pa o herojski preteklosti in ... še o čem sva se pogovarjala z vodjo skupine Vanjo Aličem.

Odkar so novogoriški rokerji Zaklonišče prepeva maja 1994 na gimnaziji Vič v Ljubljani odigrali svoj prvi koncert, je minilo petnajst let. Samosvoji in neprilagodljivi so v prvih osamosvojitvenih letih s prepevanjem pesmi v srbohrvaščini marsikomu šli na živce, hkrati pa so z angažiranimi socialno-političnimi besedili in svojim prvinskim rokenrol izrazom pridobivali svojo zvesto publiko. Pet albumov in množica uspešnic od trilogije na temo Miće Muriquija do vedno aktualnih Glasajte za nas, Hasan iz azila ali pa samoironične Nebesa pod Triglavom. Provokativna naslovnica v njihovem tradicionalno družbeno kritičnem slogu bi lahko govorila tudi o novem odkritju …

Očitno se novinarski poklic in rokenrol zelo privlačita. Nekoč je pisal Pero Lovšin, še vedno to počne Alen Steržaj (Big Foot Mama), pri časniku Dnevnik ste kar trije, poleg tebe še Igor Dernovšek (Niet) in Borut Mehle (Carina) …

»Novinarstvo pri meni ni bilo nikoli povezano z muziko. Moj oče je dopisnik Dnevnika iz Nove Gorice in posledično sem odraščal z njegovim poklicem. Nekoč med počitnicami sem začel pisati za Dnevnik, potem za Mladino, Večer … Leta 2000, ko smo prodrli z bandom, sem novinarstvo opustil, saj mi je za to zmanjkovalo časa, pa tudi denarja je bilo dovolj. Leto in pol nazaj sem spet začel …«

Na področju muzike …

»Sploh ne. Spremljam lokalno politiko v občinah okrog Ljubljane …«

Petnajst let je in ni dolga doba. Če pogledaš na primer Rolling Stones, to ni veliko, hkrati pa tudi ni malo, toliko časa kot uspešen band vzdržat na slovenski rokenrol sceni …

»Se strinjam. O tem sem začel razmišljati šele sedaj, ko sta izšla plošča in DVD. Pred tem se mi nikoli ni zdelo, da bi bila petnajst let kakšna posebna obletnica, saj smo Zaklonišče prepeva še vedno tukaj in igramo. Zdaj pa vidiš, da bandi, ki si jih poslušal kot mulec, praznujejo dvajset ali 25 let, kar ni malo, in ko pogledam sebe, da sem jih imel 19, ko smo začeli, zdaj pa sem star 34 let, ugotavljam, da je za nami vendarle kar nekaj skupnih let. Toliko časa na majhnem slovenskem trgu zdržati skupaj v sedemčlanski skupini z bolj ali manj istimi ljudmi, ki se časovno in energijsko posvečajo drug drugemu in imajo tudi v finančnem smislu kaj od tega, je kar lep dosežek.«

Najbrž ni bilo težko opraviti izbora, najboljših dvajset … Najbolj predvajane, tiste z največ odziva na koncertih, pesmi, za katere ste posneli video spote …

»Pri konceptu nisem želel biti kronološki, zato sem pesmi na ploščo uvrstil po lastnem občutku, kot ponavadi naredim repertoar na koncertih. Mislim, da so na plošči vsi naši hiti, predvsem pa tisti, za katere sem prepričan, da so dobri in ne smejo manjkati pri pregledu petnajstih let.«

Hmmm … zakaj delati best of plošče? Prav, nekaj je zaslužka, ali gre tudi za željo po »dokumentiranju« določenega obdobja?

»Razloga sta dva. To je dokument časa, za mlajše generacije, ki niso rasle z nami, splošen pregled našega dosedanjega dela, svojim otrokom in vnukom bom lahko pokazal rezime našega dela. Hkrati pa moram priznati, da se mi je s tem odvalilo breme s hrbta. S petnajstletnico smo opravili in zdaj lahko mirno in sproščeno delamo naprej.«

Torej je »v delu« tudi nov redni album. Ne dvomim, da prav tako angažiran, kot to velja za sporočilnost besedil in muzike Zaklonišča do sedaj …

»Seveda, sicer pa tudi komadi, ki niso bili ravno družbeno angažirani, niso bili klasični, saj so vedno vključevali elemente humorja, samoironije. Predvsem je pomembno, da zdaj delamo ploščo brez vsakega pritiska, kdaj jo končati in kakšna mora biti. Izjemno uživamo na vajah, prinesemo si zaboj piva, se veliko pogovarjamo in počasi delamo glasbo. Na koncertih v prvi vrsti tudi sami uživamo.«

Kakšen namig o prihajajočih temah iz Zaklonišča?

»Polovica plošče je že pripravljena, pesmi pa govorijo o življenjskih stvareh, o katerih vsakodnevno razmišljamo, se z njimi srečujemo … Seveda v ironičnem in zafrkljivem slogu, kakršnega so naši poslušalci vajeni od nas. Sicer pa nerad govorim za naprej. Delamo in uživamo, ker je tokrat res »na izi«.«