Smrti sploh ni

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Simona takole nadaljuje svoje razmišljanje o življenju in smrti, o zdravju in o bolezni: »Naše življenje je tako zelo zasenčeno z obveznostmi, da pozabljamo na radost. Vse, kar radost prinaša, se nam zdi kot izguba časa. Največkrat se ne znamo ustaviti niti za eno uro, da bi se posvetili sami sebi. Zato niti ni časa za meditacijo, ki lahko nastane v sproščenem umu, ki se zna umiriti in izključiti zunanji svet. Le na tak način si lahko napolnimo baterije in kakovostno živimo naprej. Izbira je, seveda, naša. Naučiti se moramo uživati v vsakem trenutku – tudi v delu.

Največkrat se napačno lotimo iskanja zaposlitve. Vedno jo iščemo z namenom zaslužiti denar. Sama sem se svojega dela lotila z željo po spodbujanju ljudi. In vendar vzamem kot nagrado. Začetki so bili zelo težki, a vendar sem verjela, da sem na pravi poti. Okolje nam je vcepilo občutek krivde. Zaradi tega občutka krivde nisem znala živeti sproščenega življenja. Tako nisem znala uživati.

Po ozdravitvi je iz mene izbruhnil vulkan. Vulkan, ki bruha samo srečo, radost, življenje, ljubezen, ki mi jo je dano širiti in trositi med ljudi. Vse to sem morala spoznati sama.

Živeti moramo tako intenzivno, kot je le mogoče, in samo izkušnje življenja nam lahko dajo ključ do tega, zakaj se ni treba bati ne življenja ne smrti. Globlje, intenzivneje kot živimo, prej lahko občutimo, da smrti sploh ni. Smrt je namreč le del življenja.

Od življenja lahko veliko dobimo, vendar se moramo naučiti sprejemati.

Popolno zmago dosežemo, ko sprejmemo smrt kot sprejemljivo in ko lahko mislimo na naslednje življenje. Na ta način nam lahko uspe svoje življenje tudi podaljševati in, seveda, izboljšati kakovost svojega življenja. Kajpada je to neprimerno lažje, ko nismo na nikogar navezani. Kar je, se razume, izjemno težko doseči, pa vendar se da. Takrat, ko smo še pri močeh, ko smo še vitalni in zdravi, takrat je čas, da delamo na sebi. Manj trpljenja si povzročamo, lažje nam bo. Bolj bomo negovali svojo duhovnost, bolje se bomo razumeli.«

Ne morem se premagati, da Simoninemu razmišljanju o življenju in o smrti ne bi dodala svojega občutenja in dojemanja stvarnosti, vpete v vsakdanjost. Sleherno življenje ima svoj začetek in svoj konec. V trenutku, ko se rodimo, smo zapisani smrti. Pravzaprav je smrt najmogočnejši del našega življenja. Z vsakim dnem smo ji vsi, brez izjeme, za trenutek bližje. Zakaj, potemtakem, toliko strahu pred njo? Zakaj, potemtakem, nas spreleti srh, če se nam samo za hip vplete v naše misli, v našo zavest? Ker nikdar ne živimo danes, pač pa jutri? Ker smo do življenja v resnici brezbrižni in neodgovorni? Žal je odgovor na obe vprašanji pritrdilen. Življenje, ki je polno ljubezni, sreče in svetlobe, pa čeprav v okoliščinah bolezni, je dolgo in srečno, ne glede na to, koliko časa traja. Šteje namreč vsaka sekunda sreče, ljubezni in svetlobe, ki smo jo v tem življenju deležni. (Se nadaljuje.)