Boris Pahor

Pahorjeva gorenjska ljubezen

Zadnjič smo se tudi v našem časopisu pridružili veliki pozornosti, s katero je slovenska javnost počastila 96-letnico pisatelja Borisa Pahorja.

Boris Pahor, Moje suhote in njihovi ljudje, Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana, 2008, 365 strani, 27 evrov.  

Že ob lanski 95-letnici pa je izšla knjiga, ki ni bila deležna tolikšne publicitete, a je dragocena in lepo berljiva: zbirka avtobiografskih zapisov pod skupnim naslovom Moje suhote. Beseda suhota naj bi med drugim pomenila »pokrit prostor«. Pahor z njo označuje vse tiste prostore, v katere se je v svojem dolgem življenju zatekal v obdobjih raznih preizkušenj, tudi najhujših; suhote so mu torej služile kot zavetja. Takšna je bila, denimo, hišica v Barkovljah, njegov drugi dom, pa soba v kraški hiši v Dutovljah, kamor je hodil samotarit in »klepat« svoje vrstice. Prav posebna je bila »platnena suhota«, vojaški šotor v libijski puščavi, kjer je prebil del svoje vojaščine. Ne nazadnje so bile njegove suhote tudi taboriščni bloki v »krematorijskem svetu«, ki ga je preživel v letih 1944-45.

Nekaj takšnih suhot je našel tudi na Gorenjskem: na svetovnem kongresu PEN, poleti 1965 na Bledu, v sobah Doma v Planici in hotela Prisank v Kranjski Gori. In ne nazadnje v suhoti, ki jo opiše v poglavju Na Uskovnici. Tja ga je povabila dama, ki jo počasti z imenom Madame de Sevigne, francoske markize (živela v letih 1626-96), ki še danes slovi po svojih pismih, ta pa imajo tudi literarno vrednost. Bolje rečeno: gre za pisma kot literarno formo. Pisatelj in ta gospa sta si namreč dolgo dopisovala in tako ustvarila pravi literarni opus. Kdo je torej ta gorenjska Madame de Sevigne? »Večkrat sem tako nazval Marijo Žagar in si predstavljal, kako bi nam prav prišel krožek po duhu nji podobnih elitnih dam, ki bi s svojimi svojskimi pogledi žlahtnile kulturno ozračje naše družbe. V tak damski zbor bi spadale od tistih, s katerimi sem se pobliže seznanil, poleg Žagarjeve Kristina Brenk, Duša Počkaj, Alenka Puhar, Mojca Drčar Murko, če naj omenim samo v matični deželi živeče osebe.«

Bojim se, da večina bralcev še zmeraj ne ve, kdo je bila imenovana – z izjemo tistih, ki jim je bila profesorica slovenščine na gimnaziji v Kranju. »Ne spominjam se natanko, kako se je najino poznanstvo spočelo, verjetno z njeno željo, da bi nastopil na šoli, vsekakor se je med nama razvila človeško-književna vez, ki je trajala tri desetletja in bila vmes pretrgana samo zaradi ekskomunikacije, ki sem je bil nekaj let deležen po objavi intervjuja s Kocbekom /…/ Ustvarila sva posrečeno razpoloženje, ki bi ga opredelil kot pisemsko ljubezen, v kateri sta osebno simpatijo dopolnjevali skrb za slovensko usodo in njen odsvit v književni obliki. Bila je intelektualka s posebnim ženskim čarom, ki je bila, ko sta sinova odrasla, ob soproga, tako da se je vsa predajala pouku in obenem ostajala nepotešena tako v svoji ženskosti kot v odzivu na svojo razumsko-umetniško radoživost.« Tudi ona je imela svojo suhoto. »Edina srečna varianta je bila hišica, ki sta jo bila z možem postavila na Uskovnici, kjer je poleti doživljala svoj paradiž in kamor je blaženo razpoložena začela vabiti že nekaj mesecev poprej. Da, v njenih pismih je ohranjeno pričevanje, kako edinstveno je znala čutiti intimnost naravnega elementa in kako eminentno je to znala zaupati v tekoči pisavi brez popravkov in obogateno s številnimi izraznimi dragulji.

Če je res tako, se vprašamo, kje je zdaj njuna korespondenca? »Nekega dne, ko sva bila kar evforično razpoložena, sva ugotovila, da je najina korespondenca kar vredna, da ne gre v pozabo, saj je odsev tako časa kot povezave s Trstom, hkrati pa podana v poglobljenem tonu z njene strani, v kar iskrivo mediteranskem z moje. Sklenila sva, da jo oddava zaupni osebi, njenemu nekdanjemu dijaku, univ. prof. Miranu Hladniku. No, jaz sem se sklepa držal, gospa Marija pa je svoja pisma izročila prijateljici, pisateljici Nadi Matičič, in me o predaji obvestila, vendar se je dogajanje tako razvijalo, da je Nada Matičič preminula, njeni sorodniki pa so korespondenco, 'ker se ni nihče javljal', uničili. Zdi se mi, da je vsak komentar odveč, pozitivno pa je, da so po Mariji Žagar ostala njena pisma, ki bodo dokaz, ko bodo objavljena, da gre za izgubo pisateljice, izredne stilistke, ki ji usoda ni bila naklonjena. Uresničeno bo vsaj to, da bodo kot pričevanje, da je bila zaslužena primerjava z Madame de Sevigne, njena Pisma.«

Tako Pahor v knjigi, ki je izšla lansko jesen. To jesen pa boste v naših Snovanjih prebrali, da so se tudi njegova pisma našla in da bomo lahko oboja brali v knjigi, ki bo izšla prihodnje leto. V članku z naslovom Čudna pota neke korespondence bo celo zgodbo in skrivnost najdbe domnevno izgubljenih pisem razkril prof. dr. Miran Hladnik.

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Rekreacija / sreda, 29. junij 2022 / 14:55

Po Kvarnerskih otokih, 3. del

Naslednji dan smo želeli kolesariti po otoku Rabu, zato smo se še pred večerjo vkrcali na barko in odpluli proti pristanišču Lopar na Rabu. Med plovbo smo občudovali razvejano obalo Krka i...

Objavljeno na isti dan


Kronika / ponedeljek, 28. september 2009 / 07:00

Ukradli kosilnico

Kamnik - V noči na torek so neznani storilci vlomili v prostore športnega društva v Kamniku in ukradli samovozno motorno kosilnico. Društvo so oškodovali za okoli štiri tisoč evr...

Kronika / ponedeljek, 28. september 2009 / 07:00

Prehitro v ovinek

Radovljica - V četrtek nekaj čez 1. uro zjutraj se je na lokalni cesti Radovljica-Nova vas-Zapuže zgodila prometna nesreča, v kateri sta se dve osebi huje ranili. 31-letni voznik...

Kronika / ponedeljek, 28. september 2009 / 07:00

Gobarji, bodite previdni

Kranj - Policisti v zadnjem času beležijo vse več vlomov v osebna vozila, predvsem na mestih, kjer pohodniki in gobarji puščajo svoja vozila pred odhodom v gozd oziroma hribe. Vs...

Zanimivosti / ponedeljek, 28. september 2009 / 07:00

Letos zasadili jesen

Cerklje - Na Osnovni šoli Davorina Jenka v Cerkljah so minuli ponedeljek ob svetovnem dnevu miru v okviru programa ENO zasadili že tretje drevo na zelenici za šolsko stavbo, kjer...

Zanimivosti / ponedeljek, 28. september 2009 / 07:00

Stoletnik še pomni Ivana Tavčarja

Škofja Loka – Martin Košir s Poljanske ceste je že tretji Ločan, ki je letos dopolnil sto let. Rojen je bil 13. septembra 1909 in je v otroških letih živel na Visokem, od koder še p...