Po Kvarnerskih otokih, 3. del

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / sreda, 29. junij 2022 / 13:55

Naslednji dan smo želeli kolesariti po otoku Rabu, zato smo se še pred večerjo vkrcali na barko in odpluli proti pristanišču Lopar na Rabu. Med plovbo smo občudovali razvejano obalo Krka in med večerjo pluli mimo otokov Goli otok in Sveti Grgur, na katerih so bili po vojni zloglasni komunistični kazenski oziroma popravni zapori. Ne moremo si predstavljati, kako težko je bilo življenje na teh otokih, kjer poleti pripeka močno sonce, pozimi pa brije mrzla burja. Na Rabu nedaleč stran pa je bilo povsem drugače. Predvsem na zahodni obali je otok poln zelenja in čudovitih plaž in vsaj dve petini otoka sta poraščeni z gozdom. Največji gozd na Jadranu je na polotoku Kalifront, kjer raste posebna zimzelena vrsta hrasta, imenovano črničevje, za katero je značilno, da nikoli ne odvrže vseh listov hkrati. Manjši, a bolj obiskan je gozd v parku Komrčar, ki se dotika mesta Rab. Park je že leta 1883 zasnoval gozdar Pravdoje Belija. Po pristanku v luki Lopar smo se sprehodili do Rajske plaže. Izkazalo se je, da plaža sploh ni blizu, saj smo do tja hodili dobra dva kilometra. A namočiti noge v prijetno hladni morski vodi je posebno doživetje. Dva kilometra dolga peščena plaža, na kateri se dno počasi spušča in šele po dolgi hoji prideš do globine pol metra, je poleti pravi raj za otroke z lopatkami. Mi smo po vodi brodili do trde teme in dodobra ohladili noge. Naslednji dan smo si Rajsko plažo ogledali še podnevi in se od tam povzpeli na vrh bližnjega polotoka proti plaži z imenom Sahara. Tudi to je peščena plaža, obrnjena je proti Velebitu, od koder piha močna burja. Veter raznaša pesek po pobočju tako, da je pokrajina včasih resnično videti kot puščava Sahara. Danes so ne velikem delu pobočja zasadili drevesa in tako ustvarili senco, plaža pa je namenjena nudistom. Po lepo speljani makadamski poti smo se vrnili v Lopar, od tam pa čez hrib najprej v Supetarsko Drago in še čez drugi hrib v Kamporsko Drago, kjer je bilo med drugo svetovno vojno italijansko fašistično koncentracijsko taborišče, v katerem je trpelo okrog 15.000 internirancev, med katerimi so prevladovali Slovenci. Po obalnih poteh smo nato kolesarili prav do mesta Rab, ki nas je navdušilo z ozkimi ulicami in bogato tradicijo. Spoznali smo rabsko torto, ki naj bi nastala že v 12. stoletju. Z njo so nune v benediktinskem samostanu obdarile papeža Aleksandra III., ko prišel blagoslovit rabsko katedralo. S kolesi smo se »sprehodili« še po prej omenjenem parku Komrčar ter spoznavali, kako verni so bili v mestu, saj smo našteli kar pet cerkvenih zvonikov. Zvoniki so bili lepo vidni tudi z barke, s katero smo še isti dan pluli proti rtu Lun na otoku Pag.