Mučitelji in mučenci

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 25. september 2009 / 06:00

Albert Einstein, eden največjih modrecev iz rodu homo sapiens, je zadel v polno, ko je izjavil, češ da je vse relativno. Vzemimo, petsto evrov. Znesek je lahko velik ali majhen. Odvisno, kam merimo. Če so me poznavalci družbene kronike pravilno obvestili, in verjamem, da so me, sta aktualna notranja ministrica Katarina Kresal in njen partner Miro Senica, znani ljubljanski odvetnik, v svojem prejšnjem življenju (beri, preden je gospodična postala del vladne ekipe Boruta Pahorja) v eni sami noči ali, konkretneje, za eno samo večerjo v ljubljanskem Maximu, odštela tudi do petsto evrov. Za večino navadnih smrtnikov, živečih na sončni strani Alp, je račun nesramno velik. V primeru, da imamo v mislih delavske plače ali pokojnine od težkega dela zgaranih Slovenk in Slovencev, pa je teh enakih petsto evrov nesramno malo; še toliko ne, da se z njimi dostojno prebiješ čez mesec.

Nič manj relativna ni percepcija, se pravi, čutno dojemanje razsežnosti časa. Vzemimo, tristo petinšestdeset dni. Leto se lahko vleče kot jara kača, pomeni, da mu ni videti konca, ali mine, kot bi trenil. Odvisno pač, kaj v tem omejenem času počnemo. Zagotovo je čisto nekaj drugega tristo petinšestdeset dni uživati v družbi atraktivne blondinke, denimo, na dalmatinskem otoku Prvić nasproti Šibenika, ali enako dolgo prenašati vlado Boruta Pahorja in njene nebuloze. Se pravi (milo rečeno) zmedeno resnico aktualnega predsednika slovenske vlade in njegovih ministrov ter ministric.

Brez dlake na jeziku bi človek komentiral, da se je s prihodom vladne ekipe Boruta Pahorja slovenska družba razdelila v dve temeljni skupini: v mučitelje in v mučence. V prvi skupini so poleg vlade, tajkunov (imenovanih tudi podjetniki oziroma menedžerji), sindikalnih vodij, predsednika države in vseh tistih, ki se v imenu določenih osebnih koristi delajo, kot da je aktualna vladajoča oligarhija povsem običajna politična druščina levosredinske provinience, ki je tako kot vlade drugih držav podlegla »vesoljni« gospodarski krizi oziroma je vanjo hočeš nočeš padla. Vsi drugi pa so v tej državi in pod to vlado večji ali manjši mučeniki.

Žal je tako, da gospodarsko političnih razmer, značilnih za deželico na sončni strani Alp, ni mogoče samodejno in brez ostanka, če uporabim pojem iz računstva, uvrstiti med države zahodnega krščansko demokratičnega tipa. Kratko malo zato ne, ker slovenska politična resničnost izhaja oziroma temelji na vrednotah ali, bolje rečeno, ne vrednotah komunistične revolucije. Tako je, na primer, tisto, kar velja na Zahodu za levo sredinsko politično orientiranost, v Sloveniji v resnici ortodoksna komunistična paradigma. V nasprotnem primeru bi vlada Boruta Pahorja ali katera koli druga dosedanja, demokratično izvoljena slovenska vlada z lahkoto in brez pomisleka obsodila politične umore med drugo svetovno vojno in po njej. V nasprotnem primeru bi tožilci in policisti že zdavnaj identificirali brezdušne krvnike komunistične revolucije. V nasprotnem primeru se ne bi Aleš Gulič niti v lastnih sanjah usedel v fotelj direktorja urada za verske skupnosti. In tako dalje. In, ne nazadnje, v nasprotnem primeru papež Benedikt XVI. pred slovenskim vladnim predsednikom Borutom Pahorjem vrat svoje rezidence zagotovo ne bi zaklenil. Bojim se, da bomo najnovejše dogodivščine vladnega predsednika Boruta Pahorja, ki imajo prepoznaven komunističen predznak, Slovenci še močno čutili. Tudi ali celo predvsem v Piranskem zalivu.