Se življenje odpira ali zapira?

Kadar je bil ravno prav okrogel, je bilo z njim najlepše (3)

»Tisti večer, kmalu po odhodu prijateljic, sem prvič doživela napad »psihične labilnosti«, ne vem, kako naj temu rečem drugače. Srce mi je razbijalo kot noro, usta pa so se mi skrivila v brezoblični zmazek, nisem več mogla dihati in menda so reševalci prispeli zadnji hip, drugače bi me napad živcev lahko celo zadušil. Nemudoma so me odpeljali v bolnišnico, kjer sem ostala več kot teden dni, vsaj zdi se mi tako. Podrobnosti se ne spominjam več, o tem, kaj se je dogajalo, mi je pozneje pripovedovala mama, ki jo je moj napad tako prestrašil, da je - kmalu zatem - popolnoma osivela.«

Zdravljenje je bilo zelo težko in zamotano. Morda bi bilo marsikaj drugače, če ne bi bilo Vesnine mame, ki ji je bilo na nek čuden način celo všeč, da ima hčerko spet samo zase. Pa ne le nje, temveč tudi vnuka, ki ga je vzela k sebi, češ da ga zet kot moški tako ali tako ne bo znal negovati, kot se spodobi. Obiskovala je hčerko, ki je bila že drugi mesec v bolnišnici, ji nosila prepovedane prigrizke, čeprav je vedela, da se od slaščic še bolj redi in da tudi po njeni zaslugi postaja grozljiva in brezoblična gmota sala.

»Nekoč pa je ob njenem obisku vstopil oddelčni zdravnik in ko je na omarici opazil »pijano nevesto«, je vzrojil nad mamo ter ji s povzdignjenim glasom očital, da me hoče ubiti. Mama je planila v jok, mu začela groziti, da ga bo tožila, ker ji stradajo hčerko, pa da grdo ravnajo z mano, ker mi ne dajo prave hrane in podobne neumnosti. Jaz sem ju le poslušala in se smehljala, bila sem pod močnim vplivom pomirjeval, zato se mi je za vse, kar sem slišala, fučkalo,« se je v svoji dolgi in mučni zgodbi Vesna dotikala tudi najbolj grdih podrobnosti.

Še danes ne more trditi, ali se je zgodilo namenoma ali po naključju, za cimro so ji dali starejšo gospo, ki si je zaradi neznosnih razmer doma prerezala žile. Vesnina mama je naredila cel halo, trdila je, da so hčerki vzeli zasebnost.

»Meni pa je bilo prav, saj sem se lahko s kom pogovarjala, mamini monologi o tem, kako je cel svet krivičen do mene, so mi šli že na živce,« se nasmehne Vesna, obenem pa, v isti sapi, zatrdi, da je imela zaradi takega razmišljanja o mami nenehno slabo vest.

Vida, tako je bilo tisti bolnici ime, je v življenju veliko pretrpela. Bila je zavržen otrok, ki so se ga usmilili na neki kmetiji, kjer je morala garati noč in dan, da je dobila kaj jesti. Zato se je, komaj šestnajstletna, tudi poročila s prvim, ki je bil prijazen z njo.

»Danes vem, da mi jo je poslal na pot sam bog. Čeprav nisem verna, ne morem razmišljati drugače. Celo življenje sem bila pod maminim vplivom, ničesar nisem mogla narediti brez nje, če sem dobila v šoli slabo oceno, je ona uredila z učitelji, če so me v muzeju, kjer sem delala, narobe pogledali, je ona posredovala. Peter se je temu uprl, zato je naredila vse, da me je - vsaj za nekaj časa - ločila od njega. Enako je poskušala tudi z Vido, na vse možne načine ji je dala vedeti, da je izmeček, ki nima pravice, da z menoj deli sobo. A Vida je to sicer opazila, toda nikoli ni niti z besedico dala vedeti, da je kaj narobe. Ko sva bili sami, mi je pripovedovala o sebi in meni se je zdelo, da poslušam grde pravljice, ki sploh ne bi mogle biti resnične. Če bi doživela samo tisočinko tega, kar je ona, bi me ugonobilo. Počasi, korak za korakom, sem začela spoznavati, da je moje lastno življenje prazno, brezplodno, puhlo in da v bistvu sploh ne živim, temveč vegetiram. Ideali, ki sem jih imela, če sem jih sploh imela, so se začeli spreminjati v prah in nekega dne, ko sem po skupinski terapiji prvič videla svoj resnični obraz v ogledalu, me je streslo. Doživela sem nekakšen srčen napad, krvni tlak se mi je nevarno dvignil, srce mi je razbijalo, bila sem bleda kot zid in pred očmi se mi je začelo temniti. Dobila sem injekcijo, a moje zdravstveno stanje se je popravilo šele čez dan ali dva. Občutka, ko sem se ustrašila svoje lastne zunanjosti, ne morem opisati niti danes, pa je od takrat minilo že lepo število let. Bila sem res ogabno debela. Razlezena. Ob vsem tem, kar sem videla v ogledalu, sem se nenadoma začela spraševati, zakaj mi je potem mama vsak dan nosila vedno nove in nove čokolade in druge slaščice, s katerimi sem se basala. Odgovora nisem našla … Vsaj na začetku ne. Zadoščalo pa je že spoznanje, da sem svoje življenje totalno zavozila, da bo potrebno nekaj storiti, ker drugače lahko še umrem. Najprej sem lepo prosila mamo, naj me ne spravlja več v skušnjavo in mi ne nosi sladkarij. Bila je globoko užaljena, začela je jokati in mi očitati, da za mene stori vse, kar more, jaz ji pa vračam z nehvaležnostjo. Prvič, kar pomnim, sva se razšli jezni, ko sem ji omenila, da reče Petru, da bi ga rada videla. Vstala je s stola, mi vrgla v obraz, a sem se zato žrtvovala zate, in zaloputnila z vrati za seboj …!« (se nadaljuje)