Se je tudi Darwin razvil iz opice?

Pričakovali bi, da bo katera od številnih slovenskih založb v letu, ko mineva 200 let od rojstva Charlesa Darwina (1809-82) in 150 let od izida njegove glavne knjige (O izvoru vrst, 1859), izdala vsaj eno, če že ne več njegovih del. Pa ga ni, niti enega. Nove izdaje bi pričakovali tudi zato, ker sta njegovi najbolj znani deli izšli že pred pol stoletja, kmalu po 2. sv. vojni in ju lahko najdemo le v večjih knjižnicah. Vprašal sem knjižničarko, če kdo od bralcev sprašuje po njegovih delih, a se zdi, da nas je takih bore malo. Dejstvo je torej, da novih izdaj njegovih del ni, pa še tiste, ki so, so malo brane. Ali to pomeni, da smo Darwina pozabili ali celo, da njegovi nauki ne veljajo več?

Mnogim ljudem je verjetno še danes lažje verjeti, da je Bog ustvaril svet in vsa živa bitja na njem v prvih šestih dneh stvarjenja, in da je od takrat v glavnem vse tako, kot je bilo na začetku. A tega tudi t. i. kreacionisti ne verjamejo več. Brez Darwinovih odkritij bi sodobne biologije, genetike in sorodnih ved sploh ne bilo. Saj tudi spise klasičnih političnih ekonomistov Adama Smitha in Davida Ricarda danes bere le malokdo, čeprav vsa sodobna ekonomska znanost na njih še vedno temelji. Stvar je najbrž v tem, da se znanosti učimo iz sodobnih učbenikov, razlag in raziskav in ne iz temeljnih zgodovinskih del samih.

Celotni naslov naše knjige se v prevodu iz leta 1954 glasi: O nastanku vrst z naravnim izborom ali ohranjanje boljših pasem v boju za obstanek. Danes namesto nastanka uporabljamo besedo izvor, kar bolj ustreza angleškemu originalu (On the Origin of Species by Means of Natural Selection, or the Preservation of Favoured Races in the Struggle for Life). Ta dolgi naslov v enem stavku povzame tudi vsebino dela in nauka, o katerem danes dvomi le še kak zadrti verski fundamentalist. Napačna je tudi domneva, da je Darwinovo delo protiversko. »Darwinova mirna in težka narava ni bila primerna za ostro polemiko. To vrsto dela je rade volje prepustil drugim, bojevitejšim. Drznost in bojaželjnost njegovega nemškega oprode Ernsta Haeckla sta Darwinu celo vzbujala strah. Darwin je bil le za vljudno in stvarno razpravljanje, ne pa za prepire. Vsaj deloma je treba temu pripisati dejstvo, da je Darwin kljub začetnemu največjemu nasprotovanju angleških cerkvenih krogov proti koncu svojega življenja učakal ublažitev tega nasprotovanja; po smrti pa so mu cerkvene oblasti izkazale vse časti kakor svojemu najboljšemu verniku. Darwin namreč ni bil protiversko nastrojen, pač pa je bil dosleden v svojem znanstvenem prepričanju. Resnično moralen, kakor je bil v mlajših letih kot aktiven kristjan, je ostal do konca življenja v dokaz, da evolucionizem in resnica o naravnem izvoru človeka nimata nič opravka z moralnostjo. Po naukih darvinizma človek ni bil degradiran v više organizirano žival, temveč nasprotno, povišan v vsej svoji naravi kot najviše stoječi organizem z relativno svobodno voljo, družbeno moralo in sposobnostjo, da načrtno gospodari nad naravo, iz katere je sam izšel.«

Avtor gornjih besed je akademik Jovan Hadži (1884-1972), v svojem času prvak slovenskih zoologov, ki je napisal tudi uvodni esej (Darwin in njegovo delo) v našo knjigo. Darwin je pokazal, kako se je človek razvil iz »nižjih« vrst in po naravnem izboru in kako se kot »boljša pasma« zaenkrat še ohranja v univerzalnem boju za obstanek. Ni pa pojasnil (to tudi ni bil njegov namen), zakaj se človek od vseh drugih vrst loči po tistem, kar druge nimajo – po svoji svobodni volji, moralnosti, znanstvenosti … Tu, v vprašanju bogupodobnosti, je več kot dovolj prostora tako za vero kot za znanost.

Za občutek o tem, kako je Darwin čutil in razmišljal, je dovolj, da preberemo zadnji odstavek Nastanka vrst. Predstavljajmo si ga, kako sedi na otočju Galapagos ali nekje na angleškem podeželju. »Zanimivo je opazovati, kako na tej ali oni vzpetini raste mnogo raznovrstnih rastlin, v grmovju prepevajo ptički, različne žuželke letajo naokoli in črvi rijejo skozi vlažno zemljo, in pri tem razmišljati, da so vse te dovršene oblike med seboj različne in na tako zamotan način druga na drugi odvisne, nastale po zakonih, ki še vedno delujejo okrog nas …« Nadaljuje v svojem kabinetu. »Veličastna je misel, da je bilo življenje s svojimi različnimi možnostmi vdihnjeno prvotno samo v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka brez konca razvijale najlepše in najčudovitejše oblike, medtem ko se je naš planet dalje vrtel po trdnem zakonu težnosti. Te oblike se pa še vedno razvijajo.« Darwin je genialno pojasnil, kako se različne vrste razvijajo. Ostaja pa vprašanje, kako je nastala prva od njih. Kdo ji je vdahnil življenje? Je bil na samem začetku torej klub vsemu Stvarnik in ta je imel svoj stvariteljski načrt (Intelligent Design)?