Dve leti po poplavi optimistični

Katastrofalna poplava je pred natanko dvema letoma močno prizadela tudi železnikarsko gospodarstvo. Kot da to ni dovolj, močno čutijo tudi pritisk gospodarske krize.

Železniki – Večja podjetja, kot so Niko, Alples in Domel (s Tehtnico) pa tudi manjša, kot je Laboratorij Lotrič iz Selc, so takrat utrpela več milijonov evrov škode, zaradi česar se je zamajalo sicer stabilno gospodarstvo v Selški dolini. Danes je ves svet v stanju gospodarske negotovosti, zato smo vodilna v Alplesu in Domelu najprej vprašali, kako je voditi podjetje, ki ga najprej udari moč vodne ujme, nato pa zobe pokaže še recesija.

»Vsake stvari so tri, zato upam, da ne doživimo še enega udarca,« se najprej pošali Franc Zupanc, direktor Alplesa in nadaljuje: »Odziv države, poslovnih partnerjev in kupcev je bil pri poplavi nadvse korekten. Govorimo lahko o škodi v točno določenem obdobju, nato se je stanje normaliziralo. Od države sicer še terjamo povrnitev škode na objektih, odziva ni, sicer pa so posledice poplave sanirane.« V Domelu so se pred dvema letoma pripravljali na obisk predsednika vlade in slavnostno odprtje nove proizvodne hale in sodobne proizvodne linije. Silovito deževje je v nekaj urah povzročilo za več kot devet milijonov evrov škode (skupaj s Tehtnico). »Danes je v primerjavi s poplavo še bolj negotovo, hitro se moramo odzivati, po svoje pa nas je vodna ujma utrdila še pred prihodom gospodarske krize,« pravi Jožica Rejec, predsednica uprave Domela, in razmišlja, da je vsaka kriza tudi priložnost za izboljšave, saj so vsi skupaj pod velikim pritiskom sprememb.

Trajanja gospodarske krize ni mogoče določiti. »Kaj se bo zgodilo v gospodarskem svetu ne vemo. Na srečo imamo lastno blagovno znamko, ki je prepoznavna in priznana, vendar ne smemo nič spati, ampak se še naprej truditi z inovativnim pohištvom,« pojasnjuje Zupanc. Alples je letos na slovenskem trgu prodal celo nekoliko več kot lani, upad prodaje na Hrvaškem, ki je ključen izvozni trg, pa je celo četrtinski. V začetku leta so šli v skrajševanje delovnega časa (septembra so spet uvedli 40-urni delovnik), krčili so tudi vse druge stroške, pocenili so se tudi materiali. V Domelu so februarja začeli skrajševati delovni čas (najprej 36-, nato 32-urni delovnik), delno celo izkoristili kolektivni dopust, znižali plače za deset oziroma za režijske delavce za 15 odstotkov.

Danes je že drugače. »Junija se je začelo oživljanje, ko je proizvodnja postopoma začela delati po štirideset ur tedensko, medtem ko režija še danes ostaja na skrajšanem urniku,« pojasnjuje Rejčeva in dodaja: »Proizvodnjo prilagajamo naročilom, pretiranih zalog ne delamo, kljub temu pa septembra delamo tudi ob sobotah.« Napovedi so dobre tudi za oktober, ne morejo pa še oceniti, kakšni bodo november, december oziroma prihodnji meseci. »Inovacije so ključne za naš razvoj. Na sesalnih enotah imamo vodilno vlogo v Evropi in širše, hkrati pa pogled usmerjamo tudi v druge programe,« pravi Jožica Rejec. Razvojnih projektov tudi v času krize niso ustavljali, kmalu bodo poskusno zagnali dva nova programa, to je motorje za avtomobilsko industrijo in program ventilatorjev.

Kljub gospodarski krizi bodo v Alplesu realizirali začrtan poslovni izid, čeprav lahko proizvodno-prodajne aktivnosti načrtujejo zgolj za tri, štiri mesece vnaprej. »Kažejo pa se pozitivni znaki. V sodelovanju z nemško pohištveno verigo so se letos naročila povečala, izvedli bomo vse načrtovane tehnološke investicije, predvsem pa bomo trgu ponudili več novosti,« pojasni Zupanc. Ključna letošnja novost so vgradne omare po meri, ki bodo dopolnjevale Alplesove običajne programe, tudi ti so delno prenovljeni. Za prihodnja dva meseca imajo proizvodnjo polno zasedeno, nato se pripravljajo tudi na ukrep začasnega čakanja na delo, vendar le za približno dvajset sodelavcev, ki so tudi sicer tik pred upokojitvijo. Zupanc napoveduje, da krčenja pri štipendiranju in zaposlovanju visoko izobraženih ne bo.