Pošast.kom

»Pošast hodi po Evropi – pošast komunizma.« Se še spominjate, kje ste prebrali ta stavek? Natisnjen je kot prvi v številnih izdajah knjižice, ki je bila še ne tako davno tudi pri nas zelo brana – v Komunističnem manifestu; ta je prvič izšel že februarja 1848 v Londonu, pri nas pa leta 1908 v socialdemokratski Idriji. Najnovejša izdaja pa je ugledala luč sveta prejšnji teden v Ljubljani.

Ja, prav ste prebrali – v Ljubljani. V našem glavnem mestu sta bili prejšnji teden vsaj dve srečanji, na katerih so ugledne osebnosti priklicevale oziroma izganjale duha komunizma, tisto pošast, ki straši že več kot poldrugo stoletje. Nekateri trdijo, da so jo izgnali leta 1989, a to očitno ne drži. V sredo, 9. septembra 2009, je strašilo v Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine Slovenije, od enajstih do enih sem bil sam priča temu dogodku. Jože Dežman, direktor muzeja, in Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo – sicer oba Gorenjca – sta povabila na okroglo mizo z naslovom »Sedemdesetletnica pakta Ribbentrop-Molotov ter evropski kontekst kritičnega soočenja s totalitarizmi in preseganji posledic njihovih zločinov«. Že naslednjega dne, v četrtek, ob isti uri dopoldne, pa se je rdeča pošast (z novo izdajo svojega evangelija) pojavila še na odru, ki so ga v lepem sončnem dnevu postavili pred Miklošičevim spomenikom v istoimenskem (nekdaj pa Marx-Engelsovem parku), se pravi pred osrednjo sodno plačo v prestolnici. »Na javno predstavitev nove knjižne izdaje najbolj prevajanega, publiciranega in kontroverznega političnega besedila vseh časov« je povabila založba Sanje, ki ga je le nekaj dni pred tem tudi izdala.

Kot rečeno: na obeh lokacijah je bila glavna oseba pošast iz najbolj znanega manifesta vseh časov, glavna razlika med obema pa je bila v tem, da so jo v tivolskem muzeju izganjali, na Miklošičevem trgu pa priklicevali. V nekoliko temačni in nabito polni baročni dvorani seveda ni bilo nikogar, ki bi s komunizmom in komunisti odkrito simpatiziral ali jim izrekel kako besedo v bran; tudi če bi bil, se najbrž ne bi upal oglasiti. Kar pa ne pomeni, da v tej protikomunistični seansi ni bilo slišati nobene tehtne besede. Dr. Lovro Šturm, ki je skupaj z dr. Tamaro Griesser Pečar nastopil kot uvodničar, je kot sodbo brez priziva izrekel, da je vsem totalitarizmom skupno dvoje: zločini proti človečnosti (ki ne zastarajo) in teptanje človekovih pravic. Pri tem je imel v mislih zlasti fašizem, nacizem in komunizem, totalitarizme 20. stoletja, in izpostavil dejstvo, da smo Slovenci eden redkih narodov v Evropi, ki je moral pretrpeti vse tri. Slovenci onstran rapalske meje so se morali s fašističnim nasiljem soočiti že pred vojno, med vojno pa vsi skupaj še z nacistično okupacijo ter revolucijo in državljansko vojno, ki so jo začeli komunisti, in nato še z revolucionarnim nasiljem po vojni. Temu ni kaj dodati, to smo vedeli, a ni zmeraj tako pravniško natančno povedano. Dr. Šturm, ki redno preigrava šahovski kotiček v ponedeljkovem Delu in ob njem prebere še komentar velemojstra Georga Mohra, je pri slednjem zvedel še za nadvse zanimivo vest: da neka londonska avkcijska hiša po izklicni ceni 40.000 funtov prodaja fotografijo, na kateri sta Hitler in Lenin pri partiji šaha v salonu neke judovske družine na Dunaju leta 1909! Sporočilo, ki je zgovorno tudi brez komentarja.

V parku pred sodnijo je bilo vzdušje manj črno in bolj rdeče, besedovali so filozofi Božidar Debenjak, Mladen Dolar in Slavoj Žižek ter etnolog Rajko Muršič. O njihovem »zagovoru« pa več v drugem zapisu.