Odlično vzdušje za igro

Sobota prinaša prvo premiero v novi sezoni v Prešernovem gledališču. V komediji Revizor, ki jo režira Mateja Koležnik, se bo prvič predstavil nov igralec v kranjskem ansamblu Primož Pirnat, ki se med "prešernovci" odlično počuti.

Kaj pripelje igralca iz gledališča v Novi Gorici v kranjsko gledališče? Tu ste sicer šele pred prvo vašo premiero, pa vendarle, kaj ima kranjsko gledališče, česar novogoriško ni imelo?

»Gledano z osebnega stališča, imam zdaj bližje domov v Ljubljano, kjer sem si v zadnjem letu rešil stanovanjski problem. Po drugi strani pa sem si selitve želel tudi v poklicnem smislu, priti nekam na novo in zamenjati ekipo.«

Zaradi kadrovskih peripetij, ki so se spomladi dogajale v novogoriškem gledališču?

»Ne, to ni bilo najpomembnejše, saj sem se za selitev odločil že dosti prej.«

Ste vedeli, v kakšno gledališče prihajate? Ansambel z vami vred šteje le pet igralcev in štiri igralke, od tega tri Vesne …

»Ha, ha, vedel sem, da z imeni ne bom imel problemov. No, vsaj približno sem že vedel, kam prihajam, sicer se ne bi odločil. Kranjski oder je fajn, ekipa je »zdrava«, kar sem že spoznal. Še posebej zdaj, ko delamo skupaj, vidim, da gre za super ekipo, v kateri ne manjka pozitivnega duha. Prepričan sem, da se v takem vzdušju da marsikaj dobrega narediti.«

Majhen ansambel pri štirih ali petih premierah na leto pomeni tudi precej več dela, kot na primer v Novi Gorici, kjer je vsaj še enkrat več igralcev …

»Saj ni bil moj namen, da bi bežal od dela. Jaz obožujem svoj poklic, zato zelo rad delam vse, kar je povezano z igranjem. Z umetniško vodjo Marinko Poštrak sva se pogovarjala o prihodnjih projektih v gledališču in moram priznati, da gre za odlična dramska besedila, prav tako režiserje, s katerimi bomo sodelovali. Tudi to je odločilo, da pridem v Kranj.«

In tako rekoč ste že prvi dan v novi službi začeli s pripravami na Revizorja?

»Nekako tako. Sicer pa sem se uradno zaposlil prvega aprila. Brez heca. V pripravah na Revizorja smo se že na začetku super ujeli. Počasi iz vaje v vajo se je izluščilo to, kar od nas želi režiserka Koležnikova. Zdi se mi, da njene predstave nosijo v sebi neko modernost, hkrati pa tudi realizem v postavitvi. Gre za zelo zahtevno dramsko delo, v katerega moramo tako igralci kot režiserka prinesti nekaj svojega, če želimo, da bo predstava dobra. Revizor danes ne vzdrži le kot komedija. Za Matejo je nivo burke, farse odločno premalo, zdi se mi, da tudi za kranjski teater. Igralci smo nekaj časa po moje imeli kar nekaj problemov, ker nas je sam tekst v osnovi vlekel v komedijo. Zdaj so stvari »skočile skup« in imam občutek, da bo to zelo dobra predstava.«

Ampak ne gre za vašega prvega Revizorja?

»V bistvu je to že moj tretji, ki sem se ga hkrati tudi bal, ker sta bila prva dva bolj katastrofa, kot pa ne. V prvega v Drami SNG sem vskočil, ko sem bil še študent, namesto Petra Musevskega, drugega smo delali v Celju, kjer je režiser omagal štirinajst dni pred premiero in je potem prevzel drugi, pa tudi ni bilo, kot bi moralo. Recimo, da gre v tretje rado.«

Igrali boste lik župana in glede na to, da je eden citatov iz besedila »oblast je videti bolj prizadevna, če se kje kaj koplje«, Kranj pa je že nekaj časa precej razkopan, ste na vajah razmišljali o kakšnih podobnostih z dejanskim stanjem?

»Ha, ha, slabo poznam tukajšnjo občinsko situacijo, so pa na vajah bili heci na to temo. Ko smo spomladi začeli z vajami, so ravno začeli kopati cesto, ki vodi do gledališča …«

Ste glede na to, da boste prvič nastopili pred novim občinstvom, kaj bolj vznemirjeni, kot sicer pred premierami?

»Malo je drugače, lagal bi, če bi to zanikal. Čutim neka pričakovanja občinstva in zato v sebi nosim tudi večjo odgovornost, kot sem jo čutil, recimo, v Gorici.«

Kaj se vam še obeta v letošnji sezoni?

»V začetku meseca smo že začeli delati z Damirom Zlatarjem Freyjem za predstavo Steklena menažerija, ki bo na sporedu novembra. Zagrabili smo tako močno, da, če bo šlo tako naprej, bo predstava genialna.«

(Primožu pokažem fotografijo, na kateri ob barski mizici ob pivu stojita skupaj s Petrom Musevskim, soigralcem v Prešernovem gledališču.)

»Ja, to sva s Perotom v novem Kozoletovem filmu Slovenka. Prijatelja v filmu in tudi sicer. Poznava se že iz Nove Gorice, kjer sva skupaj igrala, seveda pa je tudi on tisti, ki mi je rekel, naj pridem v Kranj, da je tu super.«

Igrali ste v treh Kozoletovih filmih. Kako je sicer s filmskimi angažmaji?

»V Sloveniji je igranje v filmu precejšnja loterija. Ko te pokličejo, tudi ni nujno, da imaš vedno čas, še posebej za nas, ki igramo v repertoarnih gledališčih. Potem poskušamo nekako uskladiti film in gledališče. Velikokrat potem snemamo preko poletja. Imam pa željo igrati tudi v filmih, seveda, vsako delo, ki je povezano z igranjem, imam zelo rad. Sicer pa se pri nas filmske igre najbolje učiš z izkušnjami. Več kot igraš, bolj ti je jasno, kako in kaj gre pred filmsko kamero.«

Začeli ste v celjskem gledališču, kjer ste igrali dve sezoni, v Novi Gorici ste jih zbrali sedem …

»… tu v Kranju pa, kdo ve. O tem ne razmišljam, trenutno se počutim odlično. Tako v zasebnem kot poklicnem življenju. Trenutno z dekletom preurejava stanovanje, v katerem sem rasel gor, na vrsti je familija, hkrati pa me navdušuje tudi novo delovno okolje.«

Dvakrat na novem začetku …

»Tako, tako.«