Krvodajalec, ki mu je kri rešila življenje

Danes smo na strani tistih, ki pomagamo, že jutri pa smo lahko na strani tistih, ki pomoč potrebujejo. Prav takšna je življenjska zgodba Francija Jelovčana.

Franci Jelovčan iz Mač v občini Preddvor zagotovo ne bo pozabil sobote, 22. februarja 2002. »Bila je zimska sončna sobota. Soproga je šla v trgovino. Ne vem, kaj me je prešinilo, da sem se odločil, da bom obrezal vrh hruške. Splezal sem po lestvi, pa žal ni šlo po načrtih. Veja na drevesu se je odlomila in sem padel. Spominjam se, da se je soproga pripeljala domov, da je pritekel sosed in slišal sem sireno rešilca. Potem je vse potihnilo,« pripoveduje Franci Jelovčan. Padel je sedem metrov globoko. Padel je na bok. Zlomil si je desno ramo, sedem reber, počila je medenična kost, imel je raztrganino pljuč in poškodovana jetra.

Pet tednov je bil v komi v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani v Centru za intenzivno terapijo. Soproga je bila pri njem vsak dan. »Ko sem prišel k sebi, sem izvedel, da so mi morali zamenjati vso kri, da so me oživljali, da sem prebolel dve pljučnici. Kot mi je kasneje povedal zdravnik, mi je kazalo zelo slabo,« pove gospod Franci. Po petih tednih je prišel vsaj malce k sebi, v intenzivni terapiji pa je bil še dva meseca in pol. Šele potem so ga premestili na navaden oddelek. »Operirali so me lahko šele 18. aprila. Poseg je bil glede na vse poškodbe, ki sem jih utrpel, uspešen, za kar sem še danes hvaležen dr. Mateju Cimermanu. Doktor mi je rekel, da sem moral imeti železno voljo, da sem kljub vsem poškodbam preživel.

Zdravnik mi je 28. maja rekel, jutri boste šli na rehabilitacijo v Dolenjske Toplice. Z rešilcem so me odpeljali naravnost iz bolnišnice. Hodil še nisem, kar pomeni, da so me iz postelje prelagali v voziček, pa spet nazaj. Vsak dan sem počasi napredoval, po pet, deset korakov. Ko sem se po štirinajstih dneh iz toplic vrnil domov v Mače, sem šel prvič po stopnicah v prvo nadstropje domače hiše. Kako sem bil vesel, da sem po nekaj mesecih končno doma.«

Sedem let je od nesreče. Franci Jelovčan ima z železom povezane medenične kosti. »Nesreča se mi je zgodila slabi dve leti pred upokojitvijo. Vedno sem pravil, ko bom v pokoju, bom pa imel veliko časa za planinarjenje. Moje sanje so se z nesrečo razblinile. Težko grem v breg, ker me daje sapa, vsak korak, ki ga naredim, mora biti previden. Povzpnem se samo na kak bližnji in nezahteven hrib,« pove.

Franciju Jelovčanu je kri rešila življenje. Tudi sam je bil dolga leta krvodajalec. »Kri sem začel darovati leta 1965. Skoraj tridesetkrat sem jo daroval, pa bi jo še, a je od nesreče dalje nisem več smel. Zelo rad sem jo daroval in vesel sem, ker moj sin danes misli enako. Nikoli pa si nisem mislil, da bom kri kdaj tudi sam potreboval,« pravi sogovornik.

V nekaj mesecih leta 2002, ko se je pletla Francijeva usoda, je shujšal za sedemindvajset kilogramov. Njegova soproga se danes pošali, da je dobila novega moža. »Nekaj vam bom povedala, kar vam leta 2002 ne bi. Ko je bil mož še na intenzivnem oddelku, sem mu na skrivaj nosila matični mleček in cvetni prah, zamešan v jogurt. Verjamem, da je tudi to malce pomagalo, da je danes med nami. Kri se mu je hitro boljšala,« pravi Francijeva soproga, ki je matični mleček dobila kar v domačem čebelnjaku.

Usoda se je s Francijem še dvakrat poigrala. Po letu dni je moral še enkrat v bolnišnico, ker je zbolel za klopnim meningoencefalitisom. Kasneje si je ob nesrečnem padcu zdrobil ramo. Po vseh nesrečah pa je več kot očitno, da ima Francija Jelovčana življenje zares zelo rado.