Se življenje odpira ali zapira?

Kadar je bil ravno prav okrogel, je bilo z njim najlepše (2)

»Takrat sem se tudi nenormalno zredila, kar ni bilo čudno, saj sem počitek jemala dobesedno. S Petrom sva prekinila tudi z intimnostmi, kar je bilo - vsaj zanj - najhuje. Seks je imel zelo rad in mu je pomenil vir inspiracij. Meni ne, vsaj takrat ne. Zaradi tega sva se prepirala, a ne preveč, nenazadnje si je tudi on želel otroka. Vse pa je bilo odvisno od mene…«

O tem, kaj so pomenili kilogrami njenemu soprogu, ki kot umetnik ni imel niti najmanjšega posluha za salo, ki se je Vesni nabiralo okoli pasu in še marsikje drugje, ni vredno izgubljati besed. Že njegovi pogledi so bili polni neizgovorjenega zaničevanja, in medtem ko je ona hrepenela po njegovem dotiku, se je on zatekal v pijačo.

»Včasih mi je rekel, da mu nekaj požirkov pomaga, da me vidi drugače, v lepši luči,« je dejala Vesna na robu solz.

»Bila sem tako neumna, da sem mu kakšno travarico celo sama prinesla iz trgovine. Mislila sem, da mu bom na ta način pomagala, da me bo spet vzljubil. Žal se to ni zgodilo. Proti koncu nosečnosti so nastopile še težave s ščitnico, imela sem nevarno povišan krvni tlak, sem in tja mi je srce bilo kot noro. Zdravnik je vsakič znova, ko sem prišla na pregled, zmajeval nad mano, jaz pa se mu nisem upala povedati, da vsem težavam botruje le žalost, ki se je nisem mogla znebiti.«

Vesni je še nekaj dni po porodu življenje viselo na nitki. Porod je bil namreč zelo kompliciran, če ne bi imela okoli sebe strokovno usposobljene kirurške ekipe, kdo ve, če se ne bi zgodilo najhujše. Kljub temu da je v času nosečnosti pridobila skoraj 25 kilogramov, je bila hčerka težka komaj dva kilograma in pol. Nenehno je jokala, kajti Vesna je ni mogla vzeti k prsim, ker je bila preveč slabotna. Peter se je občasno oglasil na obisku, vendar ga je - vsaj tako je zmeraj rekel - bolnišnični duh motil. Še dobro, da je gospodinjstvo prevzela Vesnina mama, ki je v štirinajstih dneh Vesnine odsotnosti naredila v stanovanju precej več reda, kot ga je vzdrževala njena hči.

»Mama je bila zlata, ne morem si misliti, kaj bi bilo brez nje. Negovala me je in se hudovala nad Petrom, če je ni hotel zmeraj ubogati. Včasih se mi je zdelo, da sem ji jaz celo pomembnejša kot vnukinja. Jezila se je na vsakega, ki je le namignil, da sem se preveč zredila. Njene besede so me božale kot balzam in vse mi je govorilo, naj ji verjamem, nenazadnje je bilo tako najbolj udobno. Imela sem velik apetit, delala nisem skoraj nič, kar sem peljala otroka na sprehod. Še celo na prvi obisk k pediatru je malo Niko kar sama odpeljala. Gledala sem televizijo, jedla neke maslene danske piškote in bila srečna in zadovoljna. V bistvu mi ni nič manjkalo: Peter me je pustil pri miru, saj je bil nenehno zaprt v ateljeju, skuhano sem imela in na Niko je pazila mama. Sem in tja sem kaj prebrala, na to, da bi napisala kakšno pesem, pa nisem niti pomislila,« je pripovedovala z mirnim glasom, ki si ga je v nekem življenjskem obdobju pridobila tudi na različnih delavnicah, kjer se je zdravila zaradi depresije.

Nekoč, ko so jo obiskale prijateljice, pa je vseeno doživela šok, ki ji je segel do srca. Z dekleti je sedela na balkonu in na vsako vprašanje, ki so ga ji postavile o Niki, je odgovarjala, da ne ve točno, da mora mamo vprašati.

»Mina, ena od sošolk, s katero sva skupaj gulili klopi tudi na fakulteti, nenadoma izbruhne in me s povišanim glasom vpraša, ali je slučajno mama rodila mojega otroka, ker vse tako kaže, da se meni niti ne sanja, kaj se z Niko dogaja. Vzkipela sem in se začela dreti, naj me ne žali, žal pa so se tudi ostale punce postavile na Minino stran in začele družno udrihati po meni. Poslušala sem jih z odprtimi usti, kajti skozi njihove besede sem – povsem iznenada - videla svojo lastno usodo v povsem drugi luči. Na silo so mi odprle oči, postavile so me na realna tla, kar ni bilo le boleče, bilo je tudi zelo stresno. Tisti večer, kmalu po njihovem odhodu, sem prvič doživela napad »psihične labilnosti«, ne vem, kako naj temu rečem drugače. Srce mi je razbijalo kot noro, usta pa so se mi skrivila v brezoblični zmazek, nisem več mogla dihati in menda so reševalci prispeli zadnji hip, drugače bi me napad živcev lahko celo zadušil. Nemudoma so me odpeljali v bolnišnico, kjer sem ostala več kot teden dni, vsaj zdi se mi tako. Podrobnosti se ne spominjam več, o tem, kaj se je dogajalo, mi je pozneje pripovedovala mama, ki jo je moj napad tako prestrašil, da je - kmalu zatem - popolnoma osivela.«