Natašin ples

Zgodovino velikih držav sveta poznamo po njihovih vladarjih, slavnih ali neslavnih vojnah in bitkah ter drugih podvigih ali tragedijah.

Zgodovino Rusije, denimo, po dejanjih Petra Velikega, Lenina, Stalina, po ruski zmagi nad Napoleonom in Hitlerjem, po oktobrski revoluciji, Gulagu, bitki za Stalingrad in prvem poletu človeka v vesolje … Zgodovino neke dežele in naroda pa je mogoče še globlje spoznati po razvoju njene kulture. Lepo berljiv in izjemno uspešen poskus te vrste je knjiga Natašin ples, monumentalni esej o kulturni zgodovini Rusije; avtor je britanski zgodovinar Orlando Figes, knjiga je pri nas doživela že četrti natis.

Ste brali Vojno in mir? No, tudi če je niste: eden od znamenitih prizorov iz tega romana je tisti, ki se zgodi po dolgem lovu v koči, v katero na večer povabi »striček«, upokojeni oficir ruske vojske. Anisja, uradno tlačanka in gospodinja, neuradno pa žena, s katero ta mož živi, prinese na mizo celo vrsto ruskih dobrot: »vložene gobe, ponvičnike iz ržene moke na zmetkih /le kaj bi to bilo?/, med v satju, orehe z medom, šumečo medico, zeliščno žganje in sadne likerje«. Ko vse to zaužijejo, se še bolj sprostijo, iz poselske izbe pa se oglasi balalajka s preprosto ljudsko balado. Striček zapoje in povabi Natašo Rostovo (ob Andreju Bolkonskem in Pierru Bezuhovu glavno junakinjo romana), naj z njim zapleše. »Nataša je vrgla ruto, s katero je bila ogrnjena, s sebe, skočila stričku naproti, uprla roke v boke, zganila z rameni in obstala.« Potem pa sta zaplesala, kot da bi to storila že neštetokrat. A za Natašo, ki je bila vzgajana in poučena v tuji kulturi, je bilo to prvo srečanje s kulturo preprostega ljudstva. »Zakaj je Nataša v trenutku, nagonsko ujela ritmične obrazce ljudskega plesa? Kako ji je uspelo, da je s takšno lahkoto vstopila v vaško kulturo, ki je zaradi svoje vzgoje in stanu nikakor ni mogla poznati? Smemo domnevati, da je želel Tolstoj s tem romantičnim prizorom pokazati, da morda narod, kakršen je ruski, povezujejo nevidne niti prvinskih občutij?« Tako se sprašuje Figes in v nadaljevanju tudi odgovori. »Gre za srečanje med dvema docela različnima svetovoma: evropsko kulturo višjih slojev in kulturo ruskega kmetstva. Vojna leta 1812 je bila tisti veliki premik, ki ju je prvič v zgodovini združil v narodno gibanje. Zaradi domoljubja tlačanov so se plemiči Natašine generacije otresli tujih pravil, ki so utesnjevala družbo, in izoblikovali narodno zavest, utemeljeno na 'ruskih' načelih. Opustili so francoščino in spregovorili v maternem jeziku, porusili so svoje navade, obleko in okus za notranjo opremo ter začeli uživati domače jedi. Odšli so na deželo, da bi spoznali ljudske običaje, plese in glasbo. Da bi svoj miselni svet približali preprostim ljudem in jih izobrazili, so vsako od umetnosti poskušali ukrojiti v narodnem slogu …«

Takšno je bilo srečanje dveh kulturnih svetov znotraj enega naroda, najdemo ga v uvodu. V zadnjem poglavju pa preberemo, kako sta se srečala Igor Stravinski in Dmitrij Šostakovič, prvaka ruske glasbe 20. stoletja. Stravinski je že leta 1912 odšel na Zahod in užival njegovo čaščenje, leta 1962, ob svoji 80-letnici in po polstoletni ločitvi, pa je končno le sprejel sovjetsko povabilo, naj obišče domovino. Šostakovič je ustvarjal doma, pod Stalinom, ki ga je kljub njunemu težavnemu razmerju tudi preživel. Srečanje glasbenih velikanov v moskovskem hotelu Metropolitan je opisal skladatelj Aram Hačaturjan, ki je bil zraven. »V popolni tišini sta sedela eden poleg drugega. Mene so posadili nasproti njiju. Nazadnje je Šostakovič zbral pogum in pričel pogovor: 'Kaj mislite o Pucciniju?' 'Ne prenašam ga,' je odgovoril Stravinski. 'Oh, tudi jaz ne,' je rekel Šostakovič.« In tako je bil led prebit, njuno snidenje je preraslo v tipično rusko družabno srečanje, ki mu dajejo takt neskončne napitnice z vodko. Stravinski, ki je bil od vseh »najmanj alkoholno vznesen«, je nazdravil z besedami, ki sledijo in so bile mogočen sklep. »Človek ima en rojstni kraj, eno domovino, eno deželo – le eno deželo lahko ima – in kraj njegovega rojstva je najpomembnejše dejstvo v njegovem življenju. Obžalujem, da so me okoliščine ločile od domovine in da se moja dela niso rodila tu, predvsem pa, da nisem mogel pomagati novi Sovjetski zvezi ustvarjati nove glasbe. Rusije nisem zapustil po lastni volji, čeprav mi v moji Rusiji in Rusiji na splošno marsikaj ni ugajalo. Vendar mi pripada pravica, da kritiziram Rusijo, ker Rusija je moja in ker jo ljubim, in te pravice ne dajem nobenemu tujcu.«