Živi kip

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. september 2009 / 06:00

Pred kratkim sem se sprehodila čez ljubljansko tržnico. Tam je vedno videti kaj zanimivega.

Razen jurčkov, lisičk, borovnic, grozdja, cvetja, fižola, paradižnika in tako naprej so bolj ali manj stalna »ponudba« ljubljanske tržnice tudi berači in različni zabavljači. Zadnjič sem, na primer, opazovala živi kip; nepremično človeško figuro, preoblečeno v klovna. Ko je klovnu v »nabiralnik« kapnilo nekaj drobiža, se je na poseben in izviren način zahvalil. Potem pa spet okamnel.

To jutro sta po tržnici paradirala policista na konjih. Pravzaprav, na visokoraslih kobilah. Se razume, vsak na svoji. Od spodaj navzgor sta policijska konjenika delovala zelo pomembno. In precej samovšečno. Pomeni, bila sta sama sebi všeč. Eden bolj kot drugi. V tej maniri sta se spotaknila ob živi zid in legitimirala klovna na delu. Ta jima je brez besed pod nos pomolil delovno dovoljenje, vsaj po mojem mnenju je šlo za to, nakar mu je eden od policistov nonšalantno pomignil, da sme zbrane radovedneže zabavati naprej.

Zakaj to podrobnost z ljubljanske tržnice sploh omenjam? Zato, ker sta se policista vedla kot generala, denimo, nekdanje jugoslovanske armade in se jima očitno ni zdelo vredno, da se z osebo v postopku »pomerita« iz oči v oči. Da se torej s kobiljega hrbta spustita na tla, potem pa od tam vodita preverjanje klovnove osebnosti. Če se jima je ta že zdel potreben policijske pozornosti. Meni se ni zdel niti malo sumljiv.

Ampak. Policija menda ve, kaj dela in koga nadzira? Nenazadnje so policisti državni uslužbenci, kar pomeni, da so plačani iz denarja davkoplačevalcev, zato nam ne more in ne sme biti vseeno, kaj nam za naš denar nudijo.

No, tako. Iz tega naslova sem si potem drznila na ves glas komentirati, da sta onadva v službi državljanov in ne narobe in naj se do pouličnega zabavljača, ki z nobenega zornega kota ne daje videza niti nasilneža niti kriminalca, vedeta manj vzvišeno in manj arogantno.

Sploh pa, sem bila še naprej zajedljiva, sta danes dopoldne bolj ali manj po naključju poleg klovna preverila ali celo aretirala katerega od neštetih »dilerjev«, ki pred ljubljanskimi osnovnimi šolami prav zdaj z drogo zastrupljajo naše otroke? Vama je morda uspelo na delu zasačiti katerega od tako imenovanih grafitarjev, ki prav zdaj »svinjajo« po novih fasadah mestnega jedra? Ni vama uspelo, kajne, odgovorim namesto njiju. Ne eno ne drugo. In s tem sem zaključila svoj monolog s policistoma.

Povzetek aktualnega diskurza je naslednji. Namesto da se policisti postavljajo in šopirijo pred poštenimi državljani oziroma davkoplačevalci, naj lovijo čedalje bolj predrzne roparje, kriminalce in »norce« na dveh ali štirih kolesih. Tako se bomo na eni strani pošteni državljani čutili varnejše, na eni pa bodo policisti upravičili svojo plačo in (straho)spoštovanje.

Za začetek pa morajo slovenski policisti ločiti med dobrimi in slabimi državljani in se do prvih vesti spoštljivo in sebi enakovredno.