Po naši bivši

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 14. september 2009 / 06:00

Po sodobni in novi nekdanji avtocesti bratstva in enotnosti tako rekoč padeš do Beograda. Če ne bi bilo meja.

Ah, ko se odpravljaš na pot, po glavi vedno švigajo iskre tipa: imamo vse s seboj, ja, kam bomo pa dali še tole potovalko, a ne bi tretji stolček pustili doma, a je čevlje že kdo nesel v avto, bo vse delovalo tako, kot mora, smo dali ključe mami, ki bo praznila nabiralnik … Seveda smo imeli namen izpred bloka odpeljati ob 8. uri zjutraj, do cilja prvega dne, Vršca na srbsko-romunski meji, nas je ločilo kakih 650 kilometrov, a kaj, ko se tudi tokat nismo izneverili našemu običajnemu slogu, ki nas je na pot spustil kaki dve uri kasneje. In bi se navsezadnje z bencinskega servisa na avtocesti še enkrat obrnil nazaj v Kranj po jakno za takrat, ko bo hladno. Kot sem spoznal kasneje, bi jo večkrat pogrešal.

Potovanje po prvi polovici nekdanje avtoceste bratstva in enotnosti, od Ljubljane do Beograda, ni noben problem več. Vseskozi se peljemo po novi avtocesti, pretirane gneče ni, in tistih dvajset minut na šengenski meji med Slovenijo in Hrvaško nas tudi ni spravilo v slabo voljo. Ej, saj gremo na dopust. Carinik na hrvaški strani celo prijazno doda: »Čuvaj avto.« Češ, ta si pa že zasluži. Tudi Srb na hrvaško-srbski meji me sprašuje, kje imamo kakšno srečanje, razlika je le v tem, da se je tam čas ustavil za skoraj dve uri in pol. Zdomci iz nekdanjih jugorepublik in drugih balkanskih držav se v juliju v trumah vračajo domov na letne počitnice in preden carinikom v računalniku uspe preveriti vsak potni list, to traja in traja. V petih, šestih kolonah. Če ne bo hujšega kot boleča noga, ki dve ure tišči sklopko, bo kar v redu.

To, da sem imel v glavi še spomin na obisk Beograda pred dvema mesecema, mi je pomagalo, da smo, kljub temu da smo sredi Beograda zgrešili (ob izostanku kažipotov to res ni težko) cesto za Vršac, z nekaj obračalnih manevrov in namigov prijaznih domačinov v trpežnih Zastavah na koncu le zavili v pravo smer. Ura je bila že pozna, ko smo se ustavili pred motelom Vetrenjača in si po 669 kilometrih in več kot 12 urah vožnje pred spanjem privoščili še eno dunjo za aperitiv, čevape, šopsko … (prihodnjič: v Romunijo)