Zvesti Gorenjskemu glasu

Franc Maček iz Britofa pri Kranju je na Gorenjski glas naročen že najmanj trideset let.

Všeč mu je predvsem zato, ker je politika bolj »na kratko«, poln pa je novic iz domačih krajev. Rodil se je v Adergasu, je kmečki sin, navajen delati. Izšolal se je za peka: za sabo ima petdeset let pekovske kariere, ki jo je začel v Šenčurju, kjer se je učil, najdlje je bil zaposlen v Pekarni Kranj, sedem let je vodil Pekarno Tržič, leta 1988 pa je v najem vzel pekarno na Jezerskem. Kasneje je v Britofu kupil staro hišo in jo preuredil v pekarno, ki še vedno deluje, v njej sta zaposlena oba sinova. Čeprav je kruh v pekarnah malenkost dražji, je to zaradi boljše kakovosti, saj samo zamesijo strojno, vse nadaljnje delo pa je ročno. Franc, ki je vdovec že šestnajst let, pravi, da pekom nikoli niso priznali beneficiranega staža, čeprav si z nočnim delom zamenjaš dan za noč in obratno. V službo je hodil okoli polnoči, odvisno od naročila, spat je odhajal za nekaj ur zjutraj in navadno še popoldne. Zdaj dneve še vedno preživlja aktivno: ima vrt, pospravlja, gospodinji, pere in lika, rad brska po internetu na novem računalniku, gre na morje in v toplice. Zadnjih štirinajst let je sladkorni bolnik in mora jemati inzulin, preživel je možgansko kap, a si je s pomočjo zdravil popolnoma opomogel. Ima dve vnukinji in dva vnuka, ki jih ima zelo rad.