Kličejo me ata

Košarkar Roman Horvat, nekdanji reprezentant, bo kmalu dopolnil 38 let, a še ne razmišlja o koncu kariere. Letos bo s Šenčurjem CP KR znova igral v prvi ligi.

Kranj – Slovenska košarkarska reprezentanca v teh dneh odlično igra na evropskem prvenstvu na Poljskem. Doma jih z veseljem spremlja tudi nekdanji reprezentant Roman Horvat, njegov vzdevek je Dugi, ki je igral na dveh evropskih prvenstvih. Zadnjič je bil v dresu slovenske reprezentance pred več kot desetimi leti. Košarkar iz Kranja, ki v višino meri natančno 200 cm in nosi športne copate številka 49, igra pa na krilu, bo novembra dopolnil 38 let. V košarki je že skoraj tri desetletja.

Košarka, kot vem, je pri vas družinska tradicija?

»Lahko se temu tako reče. Tako brat kot tudi sestra sta igrala košarko, vendar ne tako resno kot jaz. Oba sta visoka. Brat je še nekaj centimetrov višji od mene, sestra ima 180 cm. Z dvema metroma sploh nisem najvišji v družini. Ne vem pa, od kod smo tako visoki, saj oče v višino meri 180 cm, mama pa dobrih 170.«

Imate dve hčerki. Sta tudi košarkarici?

»Hčerki sta stari 12 in 8 let in res obe pri Triglavu igrata košarko. Jih pa prav nič nisem silil ali nagovarjal v to. Sami sta se tako odločili.«

V dolgoletni karieri ste veliko igrali tudi v tujini. V katerem klubu je bila organizacija najboljša?

»Najbolje organiziran klub, za katerega sem igral, je bil Türk Telekom. Za nas igralce je bilo tako dobro poskrbljeno, da nam ni bilo potrebno razmišljati o ničemer drugem kot samo o igri. V tujini sem nazadnje igral pred tremi leti, in sicer na Madžarskem. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem najprej igral za Triglav, nato za Parklje, letos pa bo moja druga sezona v Šenčurju.«

In znova boste zaigrali v prvi slovenski ligi Telemach.

»Mislim, da v tem ne bo nobenih težav. Vem, kako se igra v prvi ligi. Leta se mi leta zaenkrat še ne poznajo. Brez težav prenašam napore na treningih. S pripravami na sezono smo začeli 17. avgusta, prvi krog nas čaka 10. oktobra. Treniramo v Šenčurju, kjer imamo zelo dobre pogoje. Dobili smo štiri nove igralce in dva tujca, Američana in Srba. Mislim, da lahko dosežemo cilj, ki je najprej obstanek v ligi. Trener je Martin Gorenc, tudi moj prvi trener, ko sem začel igrati košarko pri desetih, enajstih letih, pa verjetno tudi zadnji, nikoli ne veš (smeh). Če ne bi bilo njega, verjetno ne bi prišel v Šenčur.«

Kakšna je vaša vloga v ekipi?

»Kot najstarejši igralec sem kot oče ekipe. Ata me kličejo. (smeh) Sem eden prvih igralcev, vodja ekipe, tako rekoč drugi trener.«

Razmišljate že kaj o koncu kariere?

»Zaenkrat še ne. Pogodbo s Šenčurjem imam še za dve sezoni. Če se bom počutil tako kot se trenutno, bi jo še podaljšal. Zakaj ne?«

Oči ljubiteljev košarke so trenutno usmerjene na evropsko prvenstvo. Vaša napoved?

»Napoved je vedno težka. Slovenija je tudi takrat, ko sem bil jaz v reprezentanci, vedno dobro igrala prvi del tekmovanja, a potem v delu na izpadanje žal hitro izgubila. Močno upam, da letos tega ne bo. Ekipa je odlična, čeprav nekaj igralcev iz takšnih ali drugačnih razlogov še manjka. Mislim in upam, da bi letos lahko kaj dosegli.«