Nebo nad Lescami

Mladi smo zrli v nebo. Otroci delavcev v Verigi. Vse, kar se je dogajalo v zraku, je bilo nekaj več, so bile sanje, je bila pot v svet.

Mi, otroci delavcev iz Verige, tisti iz Moskve, pa iz Dahava, smo bili bolj za nogomet na Žagi, pa za potepanja po gmajni okoli Šobca kot pa za Kležnek. Vseeno smo bili ponosni, da smo Leščani, tudi zaradi letališča in ne le zaradi Verige.

 

Pa vendar se je takrat v našem šolskem času, pred petdesetimi leti, v Lescah nekaj začelo spreminjati. Koliko prostovoljnega dela je bilo narejenega pri Šobcu, urejali smo brežine, sadili borovce, kot podmladek Turističnega društva pobirali parkirnino. Pomagali smo graditi osemletko in polagali temeljni kamen za Center. Še vedno je bil za nas le nogomet in mogoče šah pri Legatu. Vsako leto na dan letalstva pa smo obiskali letališče.

 

Šli smo v svet, šli smo v šole. In se vračali v Lesce. Veliko nas, otrok delavcev iz Verige, je našlo pot tudi na letališče.

 

Preko letališča smo našli pot v svet. Pot smo odprli tudi mnogim naslednjim generacijam padalcev in letalcev do današnjih časov. Prepričan sem, da smo pripomogli k temu, da so Lesce postale prepoznavne in vodilne v tej dejavnosti na svetu. Žal Verige ni več. Vsakič, ko smo se iz sveta vračali nazaj, smo na Skakalnici uzrli Radovljico s Triglavom v ozadju, na Šmidovem pa se nam je pogled obrnil proti letališču. Vračali smo se v, za nas, najlepši kraj na svetu.

 

Ko se sedaj vračam proti domu, še vedno namreč živim v bližini letališča, se pogreznem v vkopano avtocesto, kjer vidim le še nebo. Utesnjuje me ta vkop. Saj ni čudno, da se vsi trudijo, da odbrzijo čim hitreje mimo, mimo najlepšega kraja na svetu. Morda bi bilo smiselno cesto pokriti, da ne bi videli niti neba.

 

Boli me, ko občasno prebiram pripombe na razvojne programe letališča. Boli me zaradi tega, ker ne želim živeti v svetu brez napredka. Ne želim se zapirati v nekakšen geto, kjer so takoj zatrte vse pobude za nekaj novega, nekaj spremenjenega.

 

Morda bi bilo smiselno razmišljati še o omejitvi dejavnosti na kopališču v Radovljici in na novem športnem parku. Saj se tudi od tam širi hrup. Bo za mladino bolj prijazno. Posedanje v bifejih zahteva manj truda.

 

Ni več takih idej, takih želja in tudi pripravljenosti za napredek, kot pred petdesetimi leti. Kaj bomo ponudili mladini, kaj bomo ponudili turistom, če je turizem naša prihodnost? Vsak dan manj. To pa ni pot napredka in pri tem ne želim biti poleg.

 

Opisujem lastne občutke. Prepričan pa sem, da mnogi, ki že dolga leta živijo pod nebom letališča, Lesc in Radovljice, mislijo enako.

 

Janez Šolar,

Nova vas