So bili res vsi isti?

Znan je »vic«, ki pa je precej resničen in govori o tem, kako se čez prepad vsak s svoje strani zmerjajo medvojni nasprotniki. Eni vpijejo »Belogardisti!«, drugi »Komunisti!«, daleč naokoli pa odmeva: Isti, isti, isti … Na ta stari vic sem se spomnil ob najnovejši polemiki te vrste. Nastala je ob resoluciji, ki jo je 2. aprila 2009 sprejel Evropski parlament in govori »o evropski zavesti in totalitarizmu«, poudarek pa je v tem, da obsodi tako nacizem kot komunizem. Slovenska desnica je to bruseljsko kost z veseljem pograbila, češ saj ravno to mi že ves čas trdimo – da komunisti niste bili nič boljši od nacistov! Kar naj bi pomenilo: slovenski domobranci, ki so kolaborirali z nacisti, niso bili nič slabši od slovenskih partizanov. Naslednja stopnja sprenevedanja bo najbrž ta, da bodo začeli javno uveljavljati svoje skrito, a globoko prepričanje, da so bili domobranci boljši …

Ob tem sem se spomnil na neko besedilo, ki sem ga prebral kot študent v letih, ko je bil komunizem še visoko v čislih, tako pri komunistih kot pri njihovih nasprotnikih; ti ga sicer niso spoštovali, so se ga pa hudirjevo bali. Avtor članka je Georg Lukacs (1885-1971), svetovno znani madžarski filozof judovskega rodu in nemške kulture, ki se je pred nacisti zatekel v Sovjetsko zvezo in tam preživel vojno in – Stalina. Že naslov pove vse: »Najslabši socializem je boljši od najboljšega kapitalizma« (Naši razgledi, 19. junija 1970). Sovjetska zveza, kakršnakoli je že bila (pod Stalinom), naj bi po njegovem dvakrat rešila ta svet: pred nacizmom in pred popolno prevlado kapitalizma. Prvo se je zgodilo v 2. sv. vojni, ko je ravno SZ nosila glavno breme spopada, do preloma pa je prišlo v gigantski bitki na kraju simbolnega imena – v Stalingradu (v zimi 1942-43). Drugi od spopadov med velikanoma pa je v času filozofovega življenja še trajal, v njem pa naj bi ravno sovjetski tabor onemogočal zmago kapitalizma v svetovnem merilu.

V času, ko je nastal, je bil takšen način razmišljanja povsem upravičen, 40 let pozneje se sliši precej čudno in brez odmeva. Najslabši socializem seveda že takrat ni bil boljši od najboljšega kapitalizma. Skandinavski model države s kapitalističnim gospodarstvom in korektivom delavstvu ugodne socialne politike, ki so jo izvajale demokratično izvoljene socialdemokratske vlade, je bil že takrat – tudi za »proletarce« - bistveno boljši od katerekoli komunistične ureditve, z našo vred. Tudi danes najslabši od redkih še živečih socializmov (severnokorejski) ni boljši od kapitalističnega režima v deželah, kjer delavce najbolj izkoriščajo. Z Lukacsevo trditvijo o dvojni rešilni vlogi SZ pa bi se človek pogojno strinjal še danes. O glavni vlogi SZ v skupni zavezniški zmagi nad nacizmom najbrž nihče ne dvomi? V to, da si kapitalizem ne zasluži svetovne prevlade, pa smo bili slej ko prej prepričani mnogi. Ko je po notranjem zlomu komunizma v prelomnem letu 1989 kapitalizem dejansko prevladal po vsem svetu, tudi v nekdanji SZ in na Kitajskem, se je položaj delavskega razreda še poslabšal, zlasti tistega, ki je dotlej živel pod komunizmom.

Po mojem je komunizem kljub vsemu boljši od nacizma. Porodila sta se oba iz nerešenih družbenih protislovij ob koncu prve svetovne vojne. V drugi je komunistični totalitarizem premagal nacističnega in ga preživel za pol stoletja (1945-89). In ne nazadnje: nacizem je zavržen kot ideja (žal ne tudi kot dejanskost), komunistična ideja pa je 20 let po svoji domnevni smrti nad pomračenimi obzorji globalnega kapitalizma znova vzšla …