Doma našel svoj raj na Zemlji

Legendarni turistični novinar Drago Bulc, ki zadnje mesece na nacionalni televiziji ureja oddajo Na lepše, je v življenju prepotoval skoraj vse kontinente, a kot pravi, ni nikjer lepše dežele od Slovenije.

Za najin intervju sva se srečala na vikendu v njegovem rojstnem kraju Podljubelju, o katerem pa vse prej kot skopari z lepimi besedami. »Rodil sem se med hribi, Podljubelj je eden najlepših krajev na svetu. Z vikenda nad vasjo imam lep pogled na Dobrčo, na drugi strani je Begunjščica, Kriška gora, Storžič … Skratka, raj na Zemlji.«

Se torej na vikend v Podljubelj pridete oddahnit od ljubljanskega mestnega vrveža?

»Ko človek postane starejši, začuti, da nekje mora imeti korenine in jaz jih imam očitno tukaj. Zelo sem vesel, da se je moja žena kot čista Ljubljančanka močno vživela tukaj, čeprav je doktorica znanosti, poprime na vsako delo na tetini kmetiji. Tudi oba sinova zelo rada prideta sem. Tu si spočijemo glave, a ob kmečkih opravilih smo v ponedeljek kar močno utrujeni ...«

Dejali ste, da je Slovenija najlepša dežela. Ste torej dopust preživeli v Sloveniji in s tem pokazali solidarnost do naših turističnih delavcev?

»Ne, dva tedna sem preživel na Kornatih. Tja že 26 let hodim na robinzonske počitnice. S seboj imam le kopalke, eno do dve majici, čoln, ribiški pribor, ni elektrike, to je popolna relaksacija. Čeprav sem jezen na Hrvate, da ne vidijo, da imajo morja dovolj in bi pustili Sloveniji kot morski državi pot na odprta morja, pa kot predsednik slovenskega društva turističnih novinarjev in član izvršnega odbora svetovnega združenja turističnih novinarjev ne smem pristati na naše lokalne probleme. Če bi v vseh državah rekli, naj ostanemo doma, je to konec turizma, saj je turizem potovanje čez meje. Kljub slovenski jezi do Hrvatov torej ne smem pristati na kratkoročne rešitve, nenazadnje se s sosedi ne moreš raziti. Poleg tega pa imajo najlepše morje na svetu.«

Katere destinacije predlagate tistim, ki jih odbija masovni turizem?

»Vsak naj si poišče košček sveta, ki mu je najbolj pisan na kožo. Planinci s tem nimajo problema, mladim družinam bi priporočil počitnice na kmetijah, da se otroci srečajo z živalskim svetom in izvedo, da mleko da krava ... Tudi taborjenje ti da stik z naravo, čim bolj pa odsvetujem 'all inclusive' ponudbe, to je turizem za idiote. Vse je narejeno bajno kot v Hollywoodu, domov pa se vrnejo, ne da bi vedeli, kje so bili.«

Kaj je po vašem niša slovenskega turizma?

»Naša niša so turisti višjega srednjega sloja iz velikih evropskih in svetovnih mest, ki iz betonskih džungel potrebujejo neokrnjeno naravo, zato bi jo morali obdržati in graditi v skladu z okoljem. Ne rabimo množic gostov, ki ne zanjo ceniti lepot naše domovine, uničujejo okolje in se prehranjuje s hitro prehrano. Sicer pa moram reči, da turizma v Sloveniji niti ena vlada ni resno jemala, vsaj na dolgi rok ne. Kot večina so to največjo gospodarsko dejavnost na svetu gledali kot 'dobro jesti, dobro piti, se zabavati' in to je konec. To je resna dejavnost, s katero zaslužimo že dobro desetino BDP.«

Se vas turistični delavnici še bojijo?

»Letos, v času recesije, nisem tako kritičen. Ne vem, kam bi prišli, če bi bila še turistična oddaja eno samo blatenje. Kot medijski človek moraš začutiti, kdaj je čas, da na eno oko malo zamižiš … Sicer pa sem bil včasih predvsem promotor turizma, zdaj pa bolj opozarjam na nevarnosti in stranpoti turizma, saj je ta lahko velik onesnaževalec okolja, načina življenja in človeške etike. Ko začnejo gledati turista kot denarnico na dveh nogah je pravega turizma konec, saj se to obrne kot bumerang z vsemi škodljivimi posledicami.«

Večina si predstavlja, da ima turistični novinar idealno službo …

»To je moja največja življenjska travma. Vsi so mi nevoščljivi. Vidijo samo tisto lepo, kar jim pokažem, ne vidijo pa vsega dela, ki stoji za tem. V eni zadnjih oddaj smo bili denimo v gorah in niti nisem dobil snemalca, ki bi bil pripravljen iti z menoj. Za pet minut posnetka je bil potreben cel dan precejšnjega napora. Če snemamo kulinarične razstave, ponavadi že gostje vse pojedo, preden mi končamo z delom. Včasih greš v tujino in moraš v petih dneh narediti oddajo, najti prave sogovornike, kot da ti je vse poznano. To je lahko zelo stresno, saj ne poznaš njihovih jezikov … Poleg gledalcev so mi nevoščljivi tudi novinarski kolegi, ker morajo hoditi v parlament, čeprav sami to cenijo kot višje delo.«

Se oddaji Na lepše morda jeseni obetajo kakšne spremembe?

»Na sporedu je šele nekaj mesecev, tako da koncepta nima smisla spreminjati. Še naprej bomo odkrivali manj znane dele Slovenije. Jesen prinaša svoje darove, tako da bomo šli po vinskih cestah in krajih, kjer je jeseni lepo in veselo, pozimi pa bomo pokazali tudi manjša slovenska smučišča. Sam izjemno rad smučam na Zelenici.«

Nam za konec zaupate kakšen popotniški pripetljaj?

»Nekoč smo snemali oddajo v San Moritzu, v najbolj mondenem turističnem kraju v gorskem svetu. Dali so nam službeno stoenko, čeprav smo že imeli avto s pogonom na vsa štiri kolesa. Spet so nam bili vsi nevoščljivi, a nam je potem snemalec, ki so ga šefi imeli raje kot mene, priskrbel vsaj Renault 19. A ker je šef turističnega urada v San Moritzu kmalu videl, da se s tistim avtom ne bomo nikamor pripeljali, nam je dal takega na štirikolesni pogon in za spremljevalko še svojo ženo. Tako smo imeli visokokvalificiranega vodiča in smo lahko naredili zelo dobro oddajo, saj so gospo povsod poznali in nas spustili zraven. Na koncu se je torej vse dobro izteklo, čeprav je na začetku slabo kazalo.«