Ustavimo nasilje (3)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / petek, 4. september 2009 / 06:00

Gornji naslov je pravzaprav delovni naslov, ki govori o določeni vsebini. Če bi želela, da bi moje razmišljanje bralo več bralcev, bi vsekakor morala spremeniti naslov. Odlično bi se prodali naslovi »usoden udarec v glavo«, »nabrušen nož v šolski torbi«, »zaradi trpinčenja naredil samomor«, »mučenje v šolskem stranišču« in podobni. Proti tem naslovom se »ustavimo nasilje« sliši kot tožba osamljenega ptiča. Berejo le tisti, ki so s to tematiko povezani, jih zanima, so nemočne žrtve, imajo opravka z nasilneži ali o tem razmišljajo, jim ni vseeno … Za vse ostale pa bi moralo v naslovu in v vsebini pisati kaj krvavega, bolečega in takšnega, da ti vzame sapo. Žalostno, toda resnično dejstvo, ki potrjuje našo človeško naravo. Ampak prav nič manj ni žalostno, če vemo, da je nekje otrok, ki zaradi zaničevanja sošolcev noče v šolo, ker mu pravijo debeluh, debil, smrduh in še kaj. Tudi mastni pljunki na jakni so tema, ki ne vzbudi veliko čustev, je le samo pljunek. Mokri čevlji od urina so že malo bolj skrb vzbujajoči, saj prebudijo gnus. Če bi bili to čevlji našega otroka in bi zato prišel domov v copatah, pa bi skočili, se razburili, kričali, zahtevali pravico, grozili z odvetnikom in napovedali vojno vsem, ki imajo opravka s tem … Dokler pa to delajo enemu »revčku«, ki se je preselil iz vasi v prestolnico, pa ni hudega. Se bo že navadil, da je v mestu druga kultura … Odrasli imamo največji vpliv na preprečevanje nasilja, kjerkoli smo. To je naša odgovornost, pa čeprav je ne priznamo. Odgovorni smo, da skrbimo za varnost otrok. In če je danes na vrsti tvoj otrok, bo jutri mogoče moj. Zato ne sprašujmo, komu zvoni, kajti tale zvon nasilja zvoni nam vsem. Odzivanje na nasilje je ogledalo naše odgovornosti. Ne čakajmo, da bo kdo kaj naredil, ampak se vprašajmo, kaj lahko jaz naredim? To pa je že vprašanje, ki ga ne maramo. Mogoče zato, ker ne maramo odgovornosti? Ker se nočemo vpletati? Ker to ni naša stvar? Vsak ve zase.