Učinkovita energijska prehrana

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 1. september 2009 / 06:00

Te priprave me bodo popolnoma spremenile. Kdorkoli me sreča, me najprej vpraša, ali sem - bognedaj - kaj bolan, in šele potem, ali zdravo hujšam!?

Hujšam? Nič ne hujšam, sem pa vsak dan hujši na kolesu, to pa drži, pripomnim seveda samo tistim, ki se spoznajo na kolesarstvo. Nič ne hujšam, samo sekiram se, in če se človek sekira, pravim, da hitro shujša. Zakaj se sekiram? Se bojim, pravzaprav sem prepričan, da ni za tole rubriko, bolj bi spadalo v kako prilogo Gradimo ali Zidamo (in nič ne sezidamo). Sekiram se …

Sem to sploh še jaz? Kdo sem? Kam grem? Od kod sem? Prijatelji se me izogibajo, natakarice ne razumejo … Počutim se podoben amfibiji. Voda in zrak sta moja sestavna dela. Voda na sto načinov. In to jaz, ki sem vedno trdil, da je voda dobra edino za v špricer. Ne pijem samo vode kot vodo, ampak sem stopil stopnjo višje in jo mešam z raznimi praški, ki jih kupujem na spletu. No, zdaj smo pa tam. Svetovni splet je ogromna dimenzija in skoraj ni stvari na svetu, ki se je na tem spletu ne bi dalo kupiti. Torej sem kupoval nekaj, kar bi mi pripomoglo k boljši pripravi za tekmo leta, ki sledi v septembru. Verjetno ste najprej pomislili na doping. Jaz tudi. Človek, ki bi rad dosegel nekaj zanesljivo in najbolje, bi pojedel tudi zmrznjenega gada, če bi to pomagalo. Taki pač smo (nekateri, da ne boste narobe razumeli) in tu se ne da dosti spremeniti ali filozofirati. Po brskanju in klikanju sem našel vse mogoče substance, za katere zagotavljajo, da ti pomagajo, da si boljši. Potem sem se odločal in se mi je zdelo zares odlično, da s pomočjo kemije lahko postaneš boljši človek. Meni sicer ni treba postati boljši, ampak predvsem hitrejši človek. Skratka, potreboval sem stvar, s katere pomočjo bom hitreje vrtel pedala. Odločil sem se kupiti dve vrsti praška, ki se mešata z vodo ali jogurtom, in neke energijske gele ter ploščice, ki bi dodatno dopolnjevale moj športno poslovni jedilnik. Poslovni? Ne boste verjeli, kjerkoli sem vprašal, kdo je največji potrošnik te prehrane, so povsod odgovorili, da sploh ne športniki ali rekreativci, temveč poslovneži! To je bilo presenečenje številka ena. Presenečenje številka dve je bilo, ko sem izvedel, da so drugi največji potrošniki »energijske« hrane vojaki! Tretje presenečenje sledi.

Izdelke sem dobil po pošti skupaj z navodili za uporabo. Vse substance so dovoljene, da ne bo pomote in bi kdo pomislil na doping. Nisem se pogovoril z zdravnikom ali farmacevtom, ampak s tistimi, ki to že redno uporabljajo. Skeptik kot sem, ko gre za nekaj umetnega in predvsem dragega, sem čakal na prve rezultate. Prvi rezultati pridejo, ko prvič opaziš spremembo. Sprememba je lahko na slabše ali na bolje. No, požrl sem tisti zvarek, ki je imel okus po postanem kokosu, in šel kolesarit. Običajen trening, ki … ni bil običajen. Bolj ko sem sukal pedala, hitreje sem šel, seveda. Nič nenavadnega, če bi tokrat ne vrtel pedal tako hitro, kot jih še nisem, odkar spadam v veteransko kategorijo. Vrtim, vrtim in navijam uboga pedala, ki se mi niso zasmilila niti takrat, ko sem vstal s sedeža, da bi jih še bolj tlačil. Čudil sem se, od kod mi naenkrat supermanska moč!? Kemija? Takoj sem se spomnil. Pogledam srčni utrip na displeju Garmina, ki kaže strahotno previsoko številko. Umirim se in čakam, da napad volje do hitrosti mine. Kolesaril sem vse do mraka, kar pomeni dobre štiri ure po kosilu, a utrujenosti ni bilo ne na obrazu ne v telesu. Potem sem še oseminpetdeset minut kosil travo okoli hiše (kar je tudi moj novi rekord), nič bil živčen, ko otroka nista hotela zaspati in … bom preodkrit, če napišem, kaj je bilo, preden sva z ženo zaspala. Preden sem zaspal, sem zmešal še tisti drugi prašek, ki naj bi človeku pomagal hitreje povrniti izgubljene moči. Zjutraj: ob naši slabo speči dojenčici sem spal kot pridni dojenček in se zjutraj zbudil spočit! Zelo pomemben podatek zame. Zbudil sem se spočit. Stopnic do stranišča niti opazil nisem, pri obuvanju čevljev sem se lahko celo priklonil. Tistih feferonov v mišicah nisem čutil. Popoldne sem spet ponovil vajo s kolesom. Tako z užitkom in tako hitro se še nisem peljal. Celo pomislil sem, da na svoji dirki leta lahko celo zmagam. Kakšne korajžne misli! Naslednji dan sem se regeneriran, ne degeneriran spet zbudil z enako dobro voljo. Začel sem razumeti poslovneže in vojake. No, da s tisto hrano nisem dobil kril, sem se prepričal v nedeljo, ko so me gnali na Begunjščico. Kaže, da je to navadna polenta za tiste, ki nekaj jedo, kar jim da resnična krila in me na vrhu čakajo deset minut in več.

Zaključek je ta, da sem začel verjeti energijski prehrani in s tem tudi ugotovil (ne prepozno), da z vodo in makaroni ne moreš biti ne vem kako živahen na kolesu, kaj šele drugi dan, ko je treba v službo.