Jožef s čebelarskim oskarjem

Niz prijetnih dogodkov, ki jih letos doživlja dolgoletni čebelar Jožef Kokl iz Potoč pri Preddvoru, sta poleti kronali dve visoki priznanji: Čebelarska zveza Slovenije mu je podelila priznanje Antona Janše prve stopnje, na mednarodnem ocenjevanju medu v Gornji Radgoni pa so mu dodelili naziv šampiona, najboljšo oceno za njegov akacijev med.

Spomladi je Jožefu Koklu, dolgoletnemu čebelarju iz Potoč, žena za rojstni dan kupila čebelarsko uniformo. Letos je opravil tudi šolo za čebelarskega preglednika in tako postal eden od 86 čebelarjev v Sloveniji, ki usposabljajo druge čebelarje in jim svetujejo pri njihovem delu, sodelujejo pa tudi z veterinarji. Letos je začel v svoji plemenilni postaji pod Storžičem poskusno vzrejati še čebele matice. Toliko novega in prijetnega, kot je letos doživel čebelar Kokl, sicer tudi predsednik preddvorskega čebelarskega društva, ki se s čebelami ukvarja že od svojega osmega leta, ne doživi veliko ljudi. Da bi bila sreča popolnejša, je letošnje poletje dobil še dve visoki priznanji. Čebelarska zveza mu je prisodila najvišje čebelarsko priznanje, naslov šampion za njegov akacijev med z mednarodnega ocenjevanja medu v Gornji Radgoni pa je nekakšen »oskar« v čebelarski srenji.

Kako je sedaj tri leta upokojeni Jožef Kokl, ki je s čebelarstvom »okužil« vso svojo družino, sploh postal čebelar?

»Čebelarim od svojega osmega leta, tudi moji predniki so bili čebelarji. Pradedek po materini strani se je družil s Franom Lakmayerjem, čebelarjem in avtorjem več knjig o čebelarstvu, ki so doživele največ ponatisov. Lakmayer je bil župnik v Preddvoru in ko sem se, star 16 let, iz rodnega Ljutomera preselil v Preddvor in se tudi tu takoj lotil čebelarjenja, sem imel občutek, kot da bi hodil po njegovih stopinjah. Letos bomo v Čebelarskem društvu Preddvor prvikrat podelili tudi plaketo Frana Lakmayerja. V parku pred preddvorskim vrtcem smo temu čebelarju pred leti postavili spomenik, zasadili smo lipo in pod njo zakopali čebelarski zaklad. Sicer pa me je v skrivnosti zlasti prevoznega čebelarjenja in pridelave sortnega medu vpeljal Slavko Inglič iz Poljanske doline. Dolga leta sva skupaj vozila čebele na pašo v sosednjo Hrvaško, od Slavonije do Like. Sedaj vozimo čebele po Sloveniji, jaz denimo na Primorsko, Notranjsko in v Prekmurje,« pripoveduje prekaljeni čebelar.

Jožef Kokl ima trenutno 130 čebeljih družin, na novo se ukvarja z vzrejo matic. Prideluje več vrst medu. Kostanjeva letina je bila letos nekoliko slabša in v kombinaciji z lipovim prevladuje slednji. Mednarodni ocenjevalci so tega v Gornji Radgoni nagradili z bronasto medaljo. Za gozdni med iz Potoč je dobil srebro, za akacijo, kot rečeno, naziv šampiona. V brunarici ob svojem čebelnjaku ima izobešena številna priznanja s čebelarskih ocenjevanj, po 30. avgustu, ko bo na slovesni podelitvi ob čebelarskem dnevu v Gornji Radgoni prejel tudi »čebelarskega oskarja«, pa bo lahko izobesil tudi najvišje, kar lahko dobi čebelar. Nagrada mu prinaša veliko zadovoljstvo.

»To je največ, kar si lahko želi čebelar. V nekaj dneh, ko se je v medijih pojavila novica o nagradi, se je vse več ljudi začelo zanimati za moj med. Takšno priznanje se zagotovo pozna pri prodaji. Vendar mi pri tem ne gre za korist, bolj za osebno zadovoljstvo, da so med dobro ocenili najuglednejši mednarodni strokovnjaki,« poudarja Jožef Kokl.

Jožef je že več mandatov predsednik domačega čebelarskega društva, v katerem je sedaj 46 čebelarjev. Pravi, da ima dobro ekipo in je z njimi lepo delati. Zadnjo septembrsko nedeljo bodo praznovali, s proslavo in razstavo, njihove žene pa za pogostitev vselej spečejo medeno pecivo. Kokl je tudi v upravnem odboru Čebelarske zveze Gorenjske, slednjo pa zastopa tudi v Čebelarski zvezi Slovenije.