Tjaši so zgradili dvigalo

Hišno dvigalo, ki so ga ob pomoči darovalcev namestili v domači hiši, bo Tjaši Urbanc iz Gorič močno olajšalo vsakdanje poti.

Goriče – Pri Urbančevih v Goričah so letos doma postavili dvižno ploščad, da njihova Tjaša, ki ima cerebralno paralizo, lahko samostojno prihaja in odhaja. Tjaša je dijakinja četrtega letnika gimnazije v Kamniku, tam pa zato, da lahko prebiva v bližnjem zavodu za invalidno mladino. Dekle je namreč na invalidskem vozičku, od njenega tretjega meseca sta se z njo ukvarjali zdravnica in fizioterapevtka v razvojno nevrološki obravnavi. »Brez njune nenehne strokovne obravnave Tjaša najbrž danes ne bi niti mogla sama sedeti,« pojasnjuje Tjašin oče Boris, ki ga športna javnost pozna kot dobrega kegljača. V družini se zaradi Tjašine telesne oviranosti vsake toliko časa srečajo z odločitvijo, kako naprej. Tako je bilo, ko je iz razvojnega vrtca prešla najprej v podružnično šolo v domači vasi, nato v matično šolo v Kranju, zatem na gimnazijo in v dijaški dom. Vključeni v redno šolanje ji želijo, da bi se srečevala s čim manj arhitektonskimi ovirami. Z enakim namenom so lani začeli razmišljati tudi o dvigalu v domači hiši, kjer imajo družinsko stanovanje v prvem nadstropju. »Doslej sem v stanovanje in iz njega ob pomoči staršev prihajala (in odhajala) po stopnicah, sedaj, ko imamo dvigalo, mi ne bo težko sami iti ven,« je o novosti, ki so jo Urbančevi dobili med letošnjimi počitnicami, povedala Tjaša. Ob našem obisku tudi pripoveduje, kako je z njenim šolanjem, kjer ji prilagajajo način preverjanja znanja, in sicer zaradi njene slabše motorike, ne zato, ker bi bile njene zmožnosti dojemanja slabše kot pri vrstnikih. Nasprotno, Tjaša je bistra, razgledana, odgovorna deklica z govorniškimi sposobnostmi, rada ima glasbo, a zavedajoč se svojih telesnih omejitev, se z njo ne more aktivno ukvarjati. Ji pa rada prisluhne, zlasti klasični glasbi. Na dan našega obiska je šla na predstavo Bolšoj teatra, ki je z opero Jevgenij Onjegin gostoval v Ljubljani.

Vgraditev dvižne ploščadi je Urbančeve stalo okoli trideset tisoč evrov. »Polovico zneska smo prispevali iz družinskega proračuna, preostalo pa so prek Humanitarnega zavoda Vid prispevali donatorji. To so: Gorenjska banka Kranj, Odvetniška zbornica Slovenije, Mercator iz Ljubljane, odvetniški pisarni Mihe Šipca in Irene Urbanc (sicer Tjašine tete), podjetje MIT Informacijske rešitve iz Kranja in še nekaj dobrotnikov, ki ne želijo biti imenovani. Vsem bi se za pomoč radi iskreno zahvalili,« je dejal Boris Urbanc.