Človek je človeku dar

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / petek, 28. avgust 2009 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

V dobrih dveh letih, kar se soočam s tako »atraktivno« življenjsko preizkušnjo, kot je rak, sem prišla do nekaterih pomembnih, eksistencialnih resnic. Prva resnica pravi: ne obupaj. Druga resnica svetuje: spoštuj bolezen. Tretja se glasi: ozdravitev ni nikoli odvisna zgolj od bolnika, od enega samega, osamljenega in od vseh zapuščenega človeka. Človek lahko ozdravi le, če brezpogojno veruje v Boga, in če ima ob sebi ljudi, ki ga ljubijo in se zanj žrtvujejo. (Poleg takšnih in drugačnih strokovnjakov, kajpada.) Že res, da je za življenje prvi odgovoren bolnik sam, takoj za njim pa so družina in prijatelji.

Ja. Se razume. To je moja resnica. Samo vesela bom, če pozna kdo drug še katero, drugačno resnico.

Tudi za znance in prijatelje župnika Dragana Adama je bila njegova bolezen izziv. Katehistinja v župniji Sv. Trojice v Ljubljani se spominja: »Med prošnjami pri maši je bila vedno tudi prošnja za ozdravitev našega župnika. Srečevala sem se z ljudmi, spraševali so, kako je. Med nami je rasla povezanost. Molili smo v raznih skupinah po Ljubljani, pa tudi zunaj nje. Potem smo bili veseli, ko smo zagledali župnika Dragana spet ob oltarni mizi, in smo se skupaj zahvaljevali.«

Neka druga katehistinja se spominja: »Večnost mi je nenadoma postala izredno blizu. Kot še nikoli sem verovala, da je Bog kljub vsemu ljubezen. Čutila sem, da je najpomembnejše dobro živeti sedanji trenutek in da moram narediti vse, kar je v moji moči, da bo po medsebojni ljubezni med nami lahko vedno navzoč Jezus. V najtežjih dneh sem globoko občutila tudi dar Cerkve: v redovni skupnosti, župnijskem občestvu in družini Marijinega dela.«

In pri Novem svetu? »Tisti večer je bil nekaj posebnega. Novica, da je Dragan hudo bolan, je prišla kot strela z jasnega. Vprašamo ga in začne pripovedovati. Ustvari se izredno ozračje nadnaravnega, vere v Božjo ljubezen. V tej preizkušnji, ki postane tudi naša, skupaj prepoznavamo obraz križanega in zapuščenega Jezusa, ki more dati smisel tudi tej bolečini, negotovosti. In čutimo, kako nas je med seboj še bolj povezal in nam dal še močneje spoznati, da smo dar drug drugemu.«

Ne. Nisem verski fanatik. Nikakor, ne. Pravzaprav sem veliko več kot navaden, tako zelo povprečen, na nek način vsakdanji verski fanatik. Brez Boga, brez Njegove bližine, brez Njegove neskončne ljubezni in pozornosti na eni strani in brez nesebične, neizmerne ter globoke ljubezni moje družine in mojih prijateljev na drugi, zadnjih dveh let zagotovo ne bi preživela. Vsaj s tolikšno lahkotnostjo in brezskrbnostjo, ne.

Vzemimo mojega moža Andreja, ki ni bil niti pri krstu. Svojo globo predanost in ljubezen do mene je pripravljen potrditi, da ne rečem dokazati, tudi s cerkveno poroko. Ja. Bolezen mi je življenje v resnici postavila na glavo. (Se nadaljuje.)