Kranjsko sedlo

Arne Hodalič je v nekem intervjuju izjavil, da zanj vzpon s kolesom na Vršič ne predstavlja nikakršnega življenjskega uspeha, s katerim bi se človek, ljubitelj gibanja in rekreacije, lahko ponašal.

Nič hudega bi si ne mislil ob tej izjavi, če ne bi v nadaljevanju prebral, da pa je spust z vrvjo in lučko v globino kake kraške jame resnično nekaj, kar zahteva drugačen način življenja ... Od takrat mi Vršič ne predstavlja nikakršnega izziva več. Da se razumemo, niti v nobeno jamo me ne vleče zaradi njegovih besed. Čez nekaj let bom tako ali tako obtičal v kaki jami s samo dvema metroma zemlje nad sabo.

Pravijo, da nisi gornik, če ne greš vsaj enkrat v življenju na Triglav. Ali je bilo mišljeno, da nisi Slovenec, če ne greš vsaj enkrat v življenju na Triglav? Nekako kot nisi musliman, če ne greš v Meko. Za kolesarje pravimo, da kolesar ni kolesar, če se ne pripelje na Vršič s kolesom. Enako velja za kolesarke. Jaz grem na s kolesom na Vršič vsaj enkrat na leto. Tak je pač moj kolesarski ritual. Ne spomnim se, da bi zadnjih sto let kako leto pozabil riniti kolo tja gor. Enako velja to za moje prijatelje ... in ženo, ki pa sem jo letos prvič gnal na Kranjsko sedlo, Jezerca, Apenverein, Mojstrovka pass ali po današnje Vršič. Prijatelj, prijateljica, jaz in ona smo si privoščili oddih v apartmaju našega najboljšega soseda in poleg hranjenja zelo veliko kolesarili. Na Vršič naj bi jurišali na nedeljo, a sem zaradi dobrega učinka šok terapije vzpon nenapovedano prestavil na soboto, in to sredi lahkotnega kolesarjenja po prekrasni kolesarski stezici nekje proti Trbižu. Rdečica na njenem licu se je prelila v bledico in že se je znašla pod prvo serpentino. Moji strahovi o njeni kolesarski pripravljenosti in zrelosti za tak podvig so bili upravičeni, ko sem revo videl, kako trpeče je gledala v prvo serpentino in verjetno pomislila, ali jih je do vrha resnično petindvajset. Preden sem jo samo pustil v njeni muki, sem ji podal namig, da je za prvič popolnoma sprejemljivo, če prileze vsaj do Mihovega doma, češ da imajo tam izredne žgance, katerih bo morala še precej pojesti, če bo hotela nekoč s kolesom do vrha. Prikimala mi je z zadovoljstvom in kolo pognala v strmino. Mihovega doma niti opazila ni, ker je sklenila, da bo njen cilj Ruska kapelica. Če sem prišla do Ruske kapelice, bom pa ja še malo višje, si je verjetno mislila, ko sem jo zagledal, medtem ko sem točil vodo v koči Na gozdu. Glej jo glej, rdečico: trma vedno premaga razum. Ravnodušno sem jo spremljal in čakal vsakič, ko je za trenutek zapustila pedala. Gledala sva v izklesane gore in v kocke pod nama. Gledala sva turiste in oblake, pila vse, kar se je popiti dalo iz bidona, in bila ... tiho.

Tihota na njenih ustih je redka, in kadar pride, se je hočem zaužiti vsako sekundo in jo potem naložim v skladišče, ki ga praznim takrat, ko je spet na obratih. Verjetno me je v tisti pripeki tam nekje na osemnajsti strmini dokončno zasovražila. Kapljice znoja izpod čelade so dohitevale solze malo nižje, nekje na sredini lic pa vendar ni imela robčka ... kolesarke si solze brišejo z rokavicami - a ona ni imela rokavic. Pulz ji je padel na normalno delovno temperaturo motorja, ki je tik pred generalko. Nadaljevala je. Naprej gor je šla ... brez besed in komentarja. Jaz za njo in pred njo in spet za njo. Ko sem opazil, da je njen zadek tik pred tem, da gre nazaj v dolino, sem podstavil desnico kot jez, ki ne dovoli, da bi se vse skupaj vsulo v dolino. Potem je zgubila stik z mojo roko. Zadnja serpentina, zadnje kocke kot zadnji teden v letu. Veter, ki mu ne poznam imena, je pihal proti nama, kot bi ne dovolil na vrh. »Tale Varnostnik naju pa ne bo spustil na vrh,« je izustila, da sem jo komaj slišal. Misleč, da misli na tistega, ki pobira trievrsko parkirnino, sem odkimal, potem pa dojel, da je tako poimenovala veter, ki do takrat še ni imel imena. Varnostnik, ki piha samo na Vršiču, ki ga varuje pred tistimi, ki s kolesom hočejo gor, je dovolil njen prvi sestop na vrhu.