Včasih raznese tudi motor

Zgodba o pozitivnem razmišljanju in človeški solidarnosti. O dveh Slovencih v Ukrajini, Borisu Goletu in Slavku Finku, o bratu Gorazdu in prijatelju Aljažu.

Spačkarji, v Sloveniji se nas je ime prijelo po najbolj znanem Citroënovem modelu 2CV ali spačku, se vsaki dve leti odpravimo v eno od evropskih držav na svetovno srečanje ljubiteljev teh simpatičnih starodobnikov. Letos je organizacija pripadla češkim kolegom, ki so srečanje pripravili zadnji teden julija v mestecu Most na severu države. Ker je Češka za potešitev našega potovalnega duha vendarle nekoliko preblizu, saj bi v tempu »športno lahkotno« pot opravili v manj kot enem dnevu, smo se tudi tokrat, podobno kot pred dvema letoma preko baltskih držav do Švedske, omislili manjši ovinek po jugovzhodni Evropi. Po tranzitu skozi Hrvaško in Srbijo smo zaokrožili po osrednjem delu Romunije, se preko Moldavije zapeljali v Ukrajino in letoviško Odeso ob Črnem morju, nato pa na sever do glavnega mesta Kijev in od tam nazaj preko Poljske do Češke in spačkarskega srečanja. Prijatelja Aljaž in Darja Stare sta se nam, Igorju, Ingrid in devetletni Zali Juliji, po tednu Bolgarije pridružila v Romuniji.

Kot običajno smo se na pot primerno pripravili, predhodno poskrbeli za ustrezne kontakte v Kijevu, se opremili z vodniki Lonely Planet, tokrat prvič tudi z navigacijsko napravo, na potovanju pa nas vedno spremlja tudi obilo dobre volje in nekaj raziskovalnega duha. Bo spaček zdržal 5000 in več kilometrov, so me spraševali znanci v dneh pred odhodom. Seveda bo, sem bil prepričan v njegovo nadnaravno moč. Doslej nas je, z manjšimi mehaničnimi posegi še vedno pripeljal do cilja. Precej natovorjen, z ropotajočimi ventili in brez muke s pričakovanih 100 km/ h. Več kot 3000 kilometrov, dokler …

V tem zapisu se bom osredotočil predvsem na dogodek iz Ukrajine, ki je na neki način zaznamoval potovanje in našo petčlansko druščino postavil pred zanimiv preizkus. Petkovo popoldne smo preživeli v Kijevu, v družbi petih, šestih tamkajšnjih avtomobilističnih novinarjev, ki so na novinarsko konferenco prišli pogledat naša dva spačka. Kot posebnost ju je želel predstaviti naš kijevski prijatelj Micheil Herzberg, mladenič iz oglaševalske agencije Industria, katere solastnik je Kranjčan Anže Jereb, ki že sedem let živi v Kijevu. Ljudje počnejo marsikaj, mi potujemo s temi avtomobili, smo razlagali novinarjem, od katerih je eden ob gledanju v motor vprašal, ali se to kdaj pokvari? »Pravzaprav ne. Če pa že pride do kakšne nezgode, nekaj rezervnih delov imamo s seboj,« smo odgovorili. Vse se da popraviti, razen …

… če raznese avtomobilski motor

Udarilo je, kot bi razneslo manjšo bombo tam spredaj. Glasen pok, ropot kovine, smrad po olju in potem tišina. Strah vzbujajoče. Zgodilo se je na vrhu klanca hitre ceste nekaj kilometrov iz mesta Rivne, več kot 350 kilometrov iz Kijeva v smeri proti Lvovu, od katerega nas je ločilo še slabih 200 kilometrov. Zapeljal sem na odstavni pas. Ne da bi pogledal pod pokrov motorja, sem vedel, da je ta izdihnil. Ko sem minuto kasneje v rokah držal razbite kose bloka motorja, se niti še nisem dobro zavedal, da smo morda na koncu naše poti. V Ukrajini, kjer v Kijevu menda le obstajata dva spačka, seveda ni mogoče dobiti novega motorja. »Kam z avtom, vso prtljago, bo treba nazaj v Kijev in počakat prvo letalo za Slovenijo?« mi po desni prehiteva skozi možgane. Pokličem Aljaža, ki je ustavil kilometer nižje ob dnu klanca: »Mašino je razneslo.«

Kaj storiti? Po glavi šviga milijon misli. Če bi imel v roki svinčnik in list papirja, bi Einsteinovi relativnostni teoriji lahko v trenutku napisal dodatek. Padajočo moralo je dvigovala potreba po preživetju. Moramo naprej, saj ni vsega konec. Bomo že zdržali. Aljaž je že razmišljal konkretno, kje dobiti drug motor. V Ukrajini? Ne. S Poljske, Slovaške, Češke … Mogoče je še kdo od naših spačkarjev doma in bi pripeljal motor do Češke. Kako bomo mi prišli tja? »Doma v kleti imam motor od diane, ki sicer stoji kakih 10 let, ampak je odličen in ima le 80 tisoč kilometrov. Poklical bom očeta, naj ga pripravi. Kdo bi ga lahko pripeljal?« Pokliče Kristijana, ki pove, da je pred Prago. Sobota je, vsi so že nekje na poti na srečanje na Češkem. Kaj pa Gorazd? Pokličem brata, če ima kaj časa? Zakaj? Ah, en motor bi rabil pripeljat v Ukrajino. Čakaj malo, a bom do ponedeljka nazaj? Ja bi šlo. Bravo za Gorazda, dobro nam gre.

V nadaljevanju se je odvijalo z bliskovito naglico. Skoraj sočasno pokličem Miloša Prislana na veleposlaništvo v Kijev, ki pove, da me bo čez deset minut poklical Boris s konzulata, odličen operativec za take zadeve, ki pozna nekega Slovenca blizu Lvova. Boris pokliče prej in preskoči dejstvo, da se slišiva prvič v življenju. Kje ste, kako je, zdržite. Da mi številko Slavka Finka, Slovenca, ki živi v mestu Stryi, 70 kilometrov proč od Lvova, ki ima avtoprevozniško podjetje in med drugim tudi vlečno službo. Sreča. Odlično nam gre. Pokličem Slavka, ki obljubi, da bo po nas prišel njegov delavec in odpeljal spačka k njemu v delavnico. Naj počakamo kake štiri ure. Zaradi slabih cest in številnih zapor smo jih čakali šest, a bili vseeno izjemno veseli simpatičnega Romana.

Domov, k Slavku

Naložimo spačka, se vsi trije stisnemo v šoferjevo kabino in gremo. Vmes izvem, da je Gorazd že naložil motor, da bo v Kamniku pobral prijatelja Aleša in da bosta krenila proti Dunaju. »Ko se boste pri Slavku naspali, se jutri slišimo, da bomo videli, kako naprej. Treba bo nekako uvoziti motor,« je sporočil Boris. Šoferju se je spalo, nam prav tako. Z razliko od njega smo mi lahko izkoristili … Zadovoljni, da gremo. Domov? Ja, počutil sem se, kot da smo doma, ko smo ob četrti zjutraj zapeljali v mesto Stryi na dvorišče pred Slavkovo delavnico. Posebej, ko se je pripeljal Slavko, Roman ga je vrgel iz postelje, da bi nas pozdravil in namestil v stanovanje nad delavnico. Jutri je nov dan, se vidimo, vratar vam bo odprl delavnico, lahko začneta »šravfat«. Gorazdu še sporočim, naj obrne z Dunaja na jug, saj naj bi šel čez mejni prehod Čop med Madžarsko in Ukrajino in ne kje na Slovaškem.

Preden sva z Aljažem začela podirati eksplodirani motor, sem še poklical Borisa, kaj meni, kako bo brat z motorjem opravil na meji. Znotraj EU motor v celoti velja kot rezervni del, ne potrebuješ nobenih dokumentov. Ukrajina je zunaj. Potem ko je Boris govoril s šefom carine na Čopu, menda ga je dobil na dopustu v hribih, mi je na voljo ponudil dve možnosti, da avto prepeljemo do mejnega prehoda in tam vstavimo motor, ter gremo nazaj na Madžarsko, ali pa da se opravi začasni uvoz in bomo motor lahko menjali pri Slavku. Da to zna stati kakih 50 evrov, da bo nekdo pomagal izpolniti papir, in mogoče še kaj tovrstne »dobre volje«, da bo vse skupaj hitreje in brez problemov mimo. Z Aljažem sva izbrala drugo možnost, saj sva imela pri Slavku vse pogoje, delavnico, orodje, dvižni most … Borisu sem sporočil številko registrske tablice, znamko, barvo in tip Gorazdovega avta in se poslovil v upanju, da bo motor ob drugi tretji popoldne pri nas. Medtem sva z Aljažem stari motor snela z menjalnika in vse pripravila za nadomestni motor. Aljaž obvlada vso mehaniko v spačku, jaz sem mu lahko le asistiral. Prav žalostno so videti uničeni bati.

Motor je vžgal

Ob tretji je Slavko šel Gorazdu naproti in čez nekaj minut smo iz prtljažnika njegovega C5 že jemali nadomestni motor. Na meji? »Ko sva prišla na mejo, je carinik takoj, ko naju je videl, poklical vodjo izmene, ta je gledal motor, kimal z glavo, se posmejal in rekel, le peljita naprej. Čez mejo sva šla kot, da imava predsednika v avtu,« je bil presenečen Gorazd. Bravo Boris. Gorazd in Aleš sta kmalu obrnila nazaj, saj ju je v ponedeljek čakala služba. V 34 urah sta naredila 2250 kilometrov. Vsa čast fantoma.

Montaža motorja v spačka nam ni delala problemov in ob deveti zvečer smo obrnili ključ. Spaček je zapredel, našemu veselju ne konca ne kraja. Ko smo zvečer zapili menjavo, smo Slavka, po rodu iz Novega mesta, temeljito izprašali, kako se je znašel v Ukrajini. Prišel je pred dvanajstimi leti, se poročil z domačinko in začel z vlečno službo in avtobusnimi prevozi. Zdaj ima turistično agencijo in tedensko napolni 40 avtobusov turistov za Hrvaško, Turčijo, Italijo in še kam. »Žal imam samo tri avtobuse, ostalo pa vozijo Ukrajinci.

Pozitivno razmišljanje in človeška solidarnost

Ko smo zjutraj odhajali proti Lvovu, sem še enkrat poklical Borisa in mu predvajal zvok motorja. Nisem vedel, kako naj se mu zahvalim, opravil je veliko delo. Sam je le skromno pripomnil, da zato v tujih državah obstajajo ljudje kot on, da nudijo pomoč svojim državljanom v stiski. Mnogo preskromno za delo, ki ga je opravil tisti vikend v Ukrajini. Prav tako velja za Slavka, ki nam je nudil vso pomoč in eno redkih prostih nedelj preživel z nami. Izkazala sta se Gorazd in Aleš in navsezadnje tudi midva z Aljažem. Izjemna izkušnja, ki v času, ko se pehamo za denarjem in pri tem pozabljamo na sočloveka, še daje upanje, da si ljudje še znamo pomagati med seboj, ko je to potrebno. Ko sem kasneje razmišljal o vsem skupaj, sem spoznal, da sta mogoče tudi pozitivno razmišljanje in dejstvo, da se nismo vdali v usodo, opravila svoje. Namreč, vse od eksplozije motorja naprej se je odvijalo najbolje, kakor se je le lahko. Pravi pozitivni Murphy. Sedem ur na ukrajinsko-poljski meji pa je že druga zgodba.