Loška enciklopedija

To pot se posvetimo 55. zvezku Loških razgledov (LR).

Za bibliotekarje ti sicer niso knjiga, uvrščajo jih v razdelek »periodične publikacije«. Toda ko letošnji zvezek vzameš v roke, deluje povsem knjižno. Obsega namreč kar 464 strani in vsebuje 46 prispevkov, ki jih je napisalo 48 avtorjev. Koliko je šele vseh strani in vseh avtorjev v 55 zvezkih oziroma letih izhajanja. Loški razgledi so vrh tega domoznanski zbornik z najdaljšo neprekinjeno tradicijo izhajanja na Slovenskem, so zapisali na spletni strani Muzejskega društva Škofja Loka, ki jih izdaja že od leta 1954.

Da je njihov razgled res širok, se vidi tudi v letošnjem zvezku. Sega od hroščev, ki rijejo pod površjem loškega ozemlja, do enega najvidnejših slovenskih filozofov, ki je na tem istem ozemlju preživel najlepši del svojega otroštva. Kaj veste o hroščih? To, da so, kaj več pa najbrž ne; kdo bi se posvečal tem zanikrnim bitjem! Gospod Bojan Kofler, ki je po stroki magister farmacije, sicer pa velik poznavalec teh živalic, ima o njih drugačno mnenje. »Hrošči (Coleoptera) so najštevilnejša živalska skupina na svetu. Najdemo jih praktično v vsakem kotičku zemlje. Avtorji si glede števila vrst niso enotni, tako da zasledimo v literaturi zelo različne vrednosti, od 300 tisoč do 400 tisoč vrst. Od tega okrog 24 tisoč vrst hroščev pripada družini krešičev (Carabidae), rod krešičev (Carabus) šteje več kot 800 vrst. Živali tega rodu so sorazmerno velike (od 1 do 5 in tudi več centimetrov) in kot take znane tudi zunaj ožjega kroga strokovnjakov, saj nam neredko pridejo pred oči; zares živahne so šele ponoči, ko se odpravljalo na roparske pohode ...« (Nadaljevanje v LR.)

Filozof, ki sem ga napovedal, pa je Milan Komar (1921-2006), o njem piše Zorko Simčič. Rodil se je v Ljubljani, otroška leta, ki se jih je spominjal kot najlepših v svojem življenju, je preživel v Loki, umrl je v Buenos Airesu, pokopan je na Žalah. Njegovi starši so se pred fašizmom zatekli v Jugoslavijo, on je iz nje zbežal pred komunizmom. V Argentini je postal eden najbolj uglednih univerzitetnih profesorjev filozofije in avtor petnajstih knjig. »Človek se ne rodi kot popolna stvar, ampak je nekakšen zasnutek. Mora šele postati. Vsa človeška narava kliče po tej popolnosti, hoče se izpopolniti, dozoreti, rasti, resnično biti človek, udejanjiti svoje možnosti in se uresničiti. To, kar je zahteva človekove narave, je hkrati tudi dinamizem, vendar te zahteve ni mogoče uresničiti izven resnice. Samo v smeri resnice je ta uresničitev sploh mogoča.«

Spet drugače, bolj konkretno, je na človeka gledal doktor Alojzij Homan (1863-1922), ki ga spoznamo v članku doktorja Toneta Koširja. Doma je bil pri Homanu na loškem Placu, medicino je doštudiral v Gradcu, služboval v raznih krajih, nazadnje in najdlje v Radečah pri Zidanem Mostu. Napisal je tudi več strokovnih knjig. V knjigi Postrežba bolnikom, ki je izšla 1899 pri celovški Mohorjevi v nakladi 78.100 izvodov (!), je veliko nasvetov, ki so še danes zanimivi, v (pred)zadnjem letu 19. stoletja pa so bili tako rekoč nujni. Iz naslednjega izvemo, kako so takrat matere povijale otroke. »Nekatera mati otroka tako tesno povija, da se mi v srce usmili, kedar vidim kaj takega. Roke, noge, prsi, sploh vse telo je tako s povoji povito, da se otrok ne more niti ganiti, niti prosto dihati. Tako tesno povijanje je nespametno škodljiva navada, ki se mora odpraviti. Na živ način s primero nagovori mater, ki vztraja pri povijanju. Zakaj pa ne pustiš, da bi tudi tebi povezali roke in noge in te tako pustili vso noč? Zato, ker veš, da tega ne strpiš, ker veš, da ne bi vso noč spala, da ne bi mogla dihati itd. Glej, ravno tako je z dojencem ...«

Navedli smo odlomke iz treh »razgledov«, pa jih je še 43. Če bi jih samo našteli, bi jih bilo za nov članek. Tako omenimo samo še posebni razdelek z naslovom Trubarjevo leto na Loškem. V njem izstopa članek Judite Šega in Borisa Golca o izjemnem dokumentu, ki so ga našli v freisinškem fondu arhiva v Münchnu (Bayerisches Hauptstaatsarchiv): razglas v slovenščini iz leta 1590; ta vabi na javno dražbo premoženja loških protestantov, ki bi morali zaradi vztrajanja v »krivi« veri v izgnanstvo ... Tri in pol stoletja pozneje, leta 1945, je šel v »prostovoljno« izgnanstvo dr. Milan Komar, kot pripadnik primorskih domobrancev in tudi on predvsem iz duhovnih razlogov. Se torej zgodovina ponavlja ali ne? Naj se ali ne, vredno jo je zapisovati in brati – in tej nalogi služijo tudi Loški razgledi.