Bolnik dobil več zastopnikov

Minuli teden je začel v celoti veljati novi Zakon o duševnem zdravju. Psihiater Andrej Žmitek iz Psihiatrične bolnišnice Begunje je do zakona kritičen, zlasti iz vidika stroke.

Se vam zdi nov Zakon o duševnem zdravju (Zakon) dober?

»Zakon sem pogledal precej natančno, dober se mi pa ne zdi.«

Veliko členov določa postopek neprostovoljne hospitalizacije. Ker je to tako občutljivo področje?

»Možnost neprostovoljne hospitalizacije je obstajala že pred sprejetjem Zakona in ne gre za novost ne v Sloveniji, še manj v Evropi. V primeru, da gre za hujšo obliko duševne bolezni, smemo bolnika hospitalizirati proti njegovi volji pod določenimi pogoji, če na primer bolnik ogroža sebe ali druge ali če povzroča veliko materialno škodo in se tega ne da rešiti na drug način, kot z neprostovoljno hospitalizacijo. Kar pomeni, da je njegovo zdravstveno stanje zelo resno.«

Kaj pa je potem novega v zvezi s tem?

»Razlike so v praktični izvedbi. V prejšnji zakonodaji je področje neprostovoljne hospitalizacije urejalo približno enajst členov, zdaj jih je več kot sto. Postopki so zdaj bolj natančni, a tudi veliko bolj zakomplicirani. Do sprejetja novega Zakona je postopek neprostovoljne hospitalizacije potekal takole: osebni zdravnik, ki so ga poklicali svojci, sosedje … je ocenil, ali je bolnik hudo duševno bolan, ali ogroža sebe ali druge in ali potrebuje sprejem na intenzivni oddelek psihiatrične bolnišnice. Če je presodil, da je zdravljenje nujno, ga je z reševalnim vozilom napotil v bolnišnico, kjer ga je pregledal sprejemni zdravnik, ki je ocenil njegovo zdravstveno stanje. Če smo bolnika zadržali, je bila bolnišnica dolžna o tem obvestiti sodišče, ki je k nam napotilo posebno komisijo, v kateri so bili sodnik, sodni izvedenec psihiater in odvetnik. Komisija je izdala sklep, ali je neprostovoljna hospitalizacija upravičena. Ta ureditev je bila enostavna, funkcionalna in je zagotavljala sodno kontrolo nad tako občutljivim področjem, kot je omejevanje človekovih pravic.

Po novem je postopek sprejema v redkih zelo nujnih primerih podoben, pri drugih, a zdravstveno še vedno resnih primerih pa se je zapletel v tolikšni meri, da lahko traja tudi do pol leta do sprejema v bolnišnico. V psihiatriji je pa tako kot v drugih vejah medicine: prej začneš zdraviti, večja je možnost za uspeh.«

Bolnik ima po novem več zastopnikov. Kaj to pomeni?

»Bolnik je, če govoriva o neprostovoljni hospitalizaciji, dobil kar štiri zastopnike: odvetnika v postopku pred sodiščem, zastopnika, ki bo skrbel za uresničevanje bolnikovih pravic na intenzivnem oddelku, zastopnika pacientovih pravic po Zakonu o pacientovih pravicah in zakonitega zastopnika za tiste bolnike, ki opravilno niso sposobni ali so mladoletni. Kje vidim problem? Hudo duševno bolni ljudje, ki jih sprejmemo na intenzivni oddelek, so dostikrat nezaupljivi in ne razumejo narave svoje bolezni. To se lahko pojavi na primer pri bolnikih s shizofrenijo, zlasti če imajo preganjalne blodnje. Kaj bodo z mano naredili, zakaj so me privedli, če sem pa zdrav? Zelo pomembno je, da si pridobimo njegovo zaupanje, zato da ga lahko začnemo čim prej zdraviti, da ga pripravimo do tega, da se bo z nami pogovarjal, da bo vzel zdravila. Načelno ni nič narobe, če kdo pride k pacientu in se z njim pogovarja in mu skuša dodatno pomagati v njegovi stiski. Je pa problem, da država s tem, ko bolniku namenja kar štiri zastopnike, izraža zelo veliko nezaupanje do vseh, ki delamo v tej ustanovi. S tem država bolniku sporoča: bodi pozoren, bodi nezaupljiv, zato ti dajemo zastopnike, da bodo varovali tvoje koristi.««

Ampak da ne bo prišlo do napačnega vtisa: neprostovoljnih hospitalizacij in duševnih bolnikov, ki bi ogrožali sebe ali druge, ni veliko.

»Ni jih veliko, mora pa biti to občutljivo področje strogo urejeno. Pa saj temu nihče ne nasprotuje in kot sem dejal, sodni nadzor je ves čas že bil. Zelo redki so bili v preteklosti primeri, ko je komisija odločila, da nekega bolnika ne smemo več zadrževati v bolnišnici.

Z novim Zakonom se je pojavila paradoksna situacija: če se držimo zakona in pride k nam bolnik, ki bi se želel zdraviti na intenzivnem oddelku, ga tja ne smemo sprejeti, če nikogar ne ogroža. Lani smo imeli na moškem in ženskem intenzivnem oddelku okrog sedemsto bolnikov, od tega jih je bilo med 30 in 40 sprejetih ob nasprotovanju. Vsi ostali so se strinjali s sprejemom. Če se držimo novega zakona, bomo imeli 650 pacientov v enem letu, ki jih ne bomo mogli oziroma smeli sprejeti. Bomo kršili zakon, da bomo delali v korist bolnikov?«

Z zakonom smo dobili tudi koordinatorje za nadzorovano izvenbolnišnično zdravljenje, pojavlja se tudi termin skupnostna psihiatrična obravnava.

»V prvem primeru gre za nov način obravnave, ko bolniku ni treba v bolnišnico, ampak se lahko zdravi doma, t. i. nadzorovano ambulantno. Ali pa je prišel iz bolnišnice, pa zdravljenje še nujno potrebuje. Ni jasno, kako bo ta obravnava potekala, saj je nadzorovanje zdravljenja pri ambulantni obravnavi pogosto neizvedljivo.

Skupnostna obravnava pa je širši pojem in zajema različne terapevtske aktivnosti, ki potekajo izven bolnišnice. Dom je le dom in nekatere duševne motnje se še hitreje pozdravi v domačem okolju. To zagotovo ni slabo. Zakon uvaja več možnosti za psihosocialno pomoč v domačem okolju, tudi za svojce bolnikov z duševnimi motnjami bo to zelo dobrodošlo. Velik problem skupnostne obravnave pa je premajhno število zdravnikov v ambulantni mreži glede na potrebe, tu žal ni pričakovati izboljšanja stanja.«

Zakon dopušča tudi kakšne nove metode zdravljenja?

»Bolj jih omejuje in celo diskriminira zdravljenje duševnih bolezni v primerjavi z zdravljenjem telesnih bolezni. En tak primer je zdravljenje z višjimi odmerki zdravil, kot jih je predpisal proizvajalec. V medicinskih strokah se občasno uporabijo taki odmerki zaradi boljšega učinka. Razen v psihiatriji; pri nas to sodi pod posebne metode zdravljenja. Ali lahko bolniku lahko damo večji odmerek, odloča konzilij. Za vsak primer posebej in to tudi v primeru, če bolnik razume svojo bolezen in se s tem strinja.

Drugo je elektrokonvulzivna terapija, po starem elektro šok. V Sloveniji tega že več let ni, Zakon ga opredeljuje kot posebej nadzorovano metodo zdravljenja, v tujini pa to metodo uporabljajo z uspehom pri zelo hudih oblikah duševnih motenj. Sodoben način uporabe je dosti neškodljiv, na splošno nima nič več stranskih učinkov kot zdravila. Če pa pogledava samo interno medicino, tam vsakodnevno in seveda brez dodatnega nadzora države uporabljajo zdravljenje z električnim tokom v primeru določenih motenj srčnega ritma.

Tretja metoda, ki pa je pri nas povsem prepovedana, je zdravljenje duševnih motenj s kirurškimi metodami. Včasih so bile te metode grobe, ker to področje ni bilo dovolj dobro raziskano. Danes v tujini na kongresih poročajo o dobrih rezultatih, metode so zelo natančne. Naj vam ponazorim na primeru: če ima nekdo hudo obliko epilepsije, se tudi pri nas občasno odločijo za operativen poseg, pri katerem izrežejo delček možganov. Čeprav govorimo o istem organu, možganih, pa kirurško zdravljenje težke duševne bolezni ni dovoljeno; ob tem sploh ne gre več za »rezanje«, ampak npr. za vstavljanje nekakšnih drobnih spodbujevalnikov. Da ne bo pomote: ni potrebe, da bi te tri metode v psihiatriji uporabljali na široko. Namenjene so le bolnikom s posebej hudimi duševnimi motnjami, kjer drugi načini zdravljenja niso uspešni. Dejstvo pa je, da se Zakon obnaša neenako do tega, ali gre za duševne ali telesne motnje.«

Iz vaših besed razberem, da je Zakon zelo nenaklonjen predvsem stroki. Kdo ga je pripravljal?

»Kot vem, so imeli glavno besedo ljudje iz ministrstva, nevladnih organizacij ... Stroka je posredovala veliko pripomb v različnih fazah nastajanja zakona, sprejetih je bilo relativno malo. Pesimističen sem tudi glede nacionalnega programa duševnega zdravja, ki je v pripravi. Daleč je od pravih vsebin, ki bi pripomogle k izrazitejšemu napredku. Vtis je, da ga bomo dobili zato, ker ga pač predpisuje zakon, ne pa zato, da dosežemo pomembno izboljšanje stanja.«