Nenavadna zgodba

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. avgust 2009 / 06:00

Takrat sem bil le neuki delavec brez šol (2)

»Doma z mojo izbiro niso bili preveč zadovoljni. Obema, tako očetu kot mami, so ideje o bratstvu in enotnosti smrdele in do južnih sosedov sta bila zelo nezaupljiva. Govorila sta mi, da so med vojno počeli »svinjarije«, a ko sem ju vprašal, kakšne, sta umolknila. Videl sem, da ju je bilo strah, zato sem zunaj domačih sten o naših pogovorih raje molčal. A z Milico se nisva menila za svarila. Tudi ona - bila je iz meščanske družine - je slišala marsikatero krepko na moj račun, češ, da sem le neuki delavec brez šol …«

Petru je bilo komaj devetnajst let, ko mu je Milica povedala, da je noseča in ni jima kazalo drugega, kot da se poročita. To so bili časi, ko so bili nezakonski otroci, zlasti v meščanskem okolju sredi Zagreba, kjer je živela Milica, prekleti. A poroka še zdaleč ni bila tako bleščeča, kot bi si mlada dva želela. Njegovi in njeni sorodniki so za mizo sedeli vsaksebi, saj že na pogled niso imeli nič skupnega. Miličini so bili elegantni in v klobukih, ki so jih privlekli iz bogvedi katere skrinje, saj so bili preveč meščanski, da bi se jih dalo kupiti v trgovini, Petrova žlahta pa je bila bolj okorno podeželska in videlo se je, da so meščani nad njimi vihali nosove, kot da bi smrdeli.

»A midva sva bila noro zaljubljena, mar nama je bilo za vse dobronamerne nasvete, ki sva jih bila deležna. Miličina mama me je, takoj za tistim, ko je izvedela, da bo postala stara mama, nekoč poklicala k sebi in me vprašala, če se sploh zavedam, da bom poslej moral vzdrževati še ženo in otroka. Ponosno sem se izprsil, da mi je to jasno, da pa imam dvoje zdravih rok in se zato tega ne bojim. Obrnila se je vstran, četudi sama ni imela nobenih šol, imela pa je povsem drugačno vzgojo od moje in ta, očitno, pridnosti in delavnosti ni vključevala,« grenko pripomni Peter. Potem pobrska po škatli s fotografijami in mi pokaže eno, s katere je resno zrla starejša gospa in že en sam pogled nanjo me je prepričal, da Peter v pripovedovanju ni pretiraval. Po družinskih zvezah so Milici omogočili, da se je po prekinitvi študija zaposlila na banki, kar je bila ena največjih napak, ki sta jih mlada zakonca že takoj na začetku skupnega življenja naredila. Milica je bila tako po duši kot po ambicijah izrazita humanistka in delo na banki jo je povsem zamorilo. Piko na i so naredile še nosečniške težave, da o pomanjkanju denarja ne govorimo. S Petrom sta živela v manjšem stanovanju ene od Miličinih tet, ki se je zato, da sta imela mlada dva kam iti, preselila na deželo. Za svojo dobrodelno gesto pa je od njiju pričakovala brezpogojno hvaležnost, ki sta jo morala izkazovati na vsakem koraku. »Zame je bilo v Zagrebu pošastno težko. Nisem znal jezika, vajen sem bil dihanja z naravo, pogrešal sem domače travnike, živino, domače. Vse mi je bilo tuje, še služba, ki sem jo dobil v neki mehanični delavnici. Na veliko se je goljufalo stranke, zaračunavali smo jim nove dele, četudi smo imeli v eni baraki več razdrtih avtomobilov, iz katerih smo - po potrebi - jemali že uporabljene dele. Šef je bil zelo iznajdljiv, s še dvema pomočnikoma pa je počel nekatere stvari, ki so bile že na robu kriminala. Odkrito priznam, da sem imel v sebi še precej te domače poštenosti, nisem se strinjal s tistim, kar sem videl, a sem se bal izgubiti službo, zato sem molčal in delal, kar so mi ukazali. Ker nisem ne kadil ne pil, sem moral delati še namesto drugih, čik pavze so bile v tistih časih strašno pogoste … Domov sem prihajal umazan in utrujen, kar je bilo za najin zakon zelo slabo. Milica tega ni bila vajena, in prej, preden sem stopil v kuhinjo, sem se moral v lavorju umiti. Kopalnice še nisva imela in ta njena potreba po čistoči se mi je zdela nesmiselna, če že ne žaljiva. Če sem kaj zagodrnjal, je stisnila ustnici v ravno črto, se obrnila stran in pričela jokati. Tega pa nisem prenesel. Vdal sem se v usodo in naredil vse, da je bila srečna in zadovoljna ob meni.«

Sredi septembra se jima je rodil sin, ki je v njuno življenje vnesel po eni strani več bližine, po drugi strani pa cel kup dodatnih želja po več denarja. Peter je delal po cele dneve, kajti Milica je želela dati otroku vse tisto, kar je videla tudi pri kolegicah. Za voziček, ki so ga prešvercali iz Italije, so dali celo premoženje. Za pogostitev ob krstu prav tako. Pa še župnika je bilo treba podmazati, kajti Miličina družina je bila, na videz, med najbolj zavednimi, zato se to, da so nesli h krstu prvega vnuka, ni smelo izvedeti.

»Denarja jim nikoli ni bilo zadosti. Kar naprej so me priganjali, naj si dobim kakšen dodaten posel, da bo več cvenka. In ko sem imel tega pritiska že do vrh glave, sem nekoč, ko me je šef prosil, naj mu nekaj prinesem čez mejo, iz Trsta, brez razmišljanja pristal…«