Deglobalizacija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. avgust 2009 / 06:00

»Tovornjak, ki je pred leti zgorel v predoru pod Mont Blancom, je v Italijo vozil margarino, ki so jo v Belgiji naredili iz italijanskih sončnic. Iz Italije v Nemčijo prevažajo mleko, v Nemčiji ga potem predelajo v jogurt, tega prepeljejo v Brindisi, od koder gre v Grčijo, tam iz njega naredijo 'grško' feto in jo nato prodajajo v Nemčiji. S kmetij v severni Nemčiji naj bi na Sicilijo vozili umazan krompir, ga tam oprali in prepeljali nazaj. Česen in navadno kredo za pisanje dobimo iz Kitajske, od tam naj bi bili prišli tudi kamniti robniki, ki so jih ob slovenskem predsedovanju EU uporabili pri urejanju cest v okolici Brda. Vse v imenu 'trga brez meja', pa naj stane, kolikor hoče. Ko se voziš po naših ali še bolj po italijanskih avtocestah, ne moreš mimo pomisli, da je edini namen prevažanja blaga sem ter tja prevažanje samo.« Tako je v imenitnem članku z naslovom Deglobalizacija (v Mladini, 10. 7. 2009) dr. Jože Mencinger (gorenjski rojak, rojen na Jesenicah) slikovito karikiral enega od absurdov globalizacije.

V Evropi je torej globalizacija dostikrat absurdna, v Afriki je tudi nečloveška. Dr. Mencinger jo prikaže na umišljenem primeru afriškega kmeta; ta orje z lesenim plugom, ki ga vleče bivol, a pridelka, s katerim je preživljal družino, ne more več prodati (ker se ni »specializiral«). Multinacionalki, ki ima plantaže v bližini, ne more konkurirati, zaposliti se v njej ne more, ker ga zaradi uporabe sodobne tehnologije ne potrebujejo, preostane mu, da proda zemljo in gre životarit v enega do slumov na robovih velemest; »svobodna trgovina mu ni vzela le dela in zemlje, vzela mu je človeško dostojanstvo«. »Morda se bo ta kmet odpravil na tvegano pot v Evropo, kjer bo, če bo imel srečo, na črno pobiral jagode in breskve.«

Človek se sprašuje, kam to pelje. Bi bilo mogoče zadržati dobre strani globalizacije in se otresti slabih? Globalizacija nam je prinesla tudi sodobno informacijsko komunikacijsko tehnologijo (ta jo je pravzaprav šele omogočila), brez katere si svojega življenja ne moremo več zamisliti. Kdo bi se odrekel mobilnemu telefonu, elektronski pošti in svetovnemu spletu? Se jim tudi ne bo treba, saj nam jih nihče ne poskuša vzeti. Hkrati pa, kot ugotavlja dr. Mencinger, globalizacija že popušča. »Deglobalizacija že poteka. Svetovna trgovinska menjava se je v nekaj mesecih zmanjšala za četrtino, v najbolj odprtih gospodarstvih za tretjino ali več, čeprav se je BDP v istem obdobju zmanjšal le za nekaj odstotkov. V tujini zaposleni delavci se vračajo domov. Neposredne tuje naložbe so se vsaj prepolovile, neto tokovi kapitala so se obrnili; odlivi dobičkov so v državah, zasvojenih s tujimi neposrednimi naložbami, močno presegli prilive kapitala. Vrednost kapitala na večini svetovnih borz se je prepolovila. Vsa merila, ki se uporabljajo za merjenje globaliziranosti sveta in držav, kažejo na hitro zapiranje nacionalnih gospodarstev. Tudi EU se dejansko že zapira in to se bo, ne glede na retoriko o odprtosti, najbrž nadaljevalo tudi po krizi, saj sicer čez desetletje ne bomo mogli več najti izdelka, ki bi bil narejen v Evropi, narejenega drugje pa ne bomo mogli kupiti.« Evropa bo morala ponovno premisliti tudi famozno lizbonsko strategijo; ta med drugim predvideva, da bomo živeli predvsem od znanja, spregledala pa je, »da je znanje še bolj mobilno kot kapital in da ga v Šanghaju ni nič manj kot v Lizboni ...« Kakorkoli že: treba bo delati tudi še kaj konkretnega, proizvajati, tega pa smo na Gorenjskem vajeni.