Turisti ljubijo zeleno

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 14. avgust 2009 / 06:00

Večina tistih, ki v teh dneh dopustujejo na Gorenjskem, k nam prihaja zaradi bujne zelene narave in umirjenega ritma življenja.

»Vse je zeleno, nikjer nobene gneče,« je navdušena Monica Lopez iz Sevilje. »Sprehodi po gozdu, nabiranje gob, mir ...,« dodajata zakonca Guaerra iz Trsta. »Prijazni ljudje in dobra hrana,« dodajata Bianchijeva iz Genove. »Prijetna klima, udoben hotel, tisoč možnosti za izlete,« odgovore na vprašanje o tem, zakaj so se odločili, da dopust preživijo na Gorenjskem, strne Peter Kukovič iz Slovenskih Konjic.

Na pol poti do Monte Carla

Turistični delavci na Bledu in v Kranjski Gori pravijo, da so z julijskim obiskom turistov kar zadovoljni. »Morda je nekaj manj gostov iz bolj oddaljenih krajev; Nemci in Angleži so že lani prišli v manjšem številu kot leto poprej, a so jih nadomestili gostje iz bližnjih italijanskih pokrajin ter Slovenci. Teh je bilo na primer v našem družinskem hotelu Savica še lani le pet odstotkov, letos pa se je številka povzpela že na petindvajset,« je povedala Alenka Bešter, vodja odnosov z javnostjo pri Sava hotelih Bled. Med njimi je tudi Peter Kukovič z družino iz Slovenskih Konjic. »S partnerko sva redna obiskovalca Gorenjske že zadnjih deset let. Ponavadi sva se odpravila v Bohinj, pred kratkim pa sva od prijateljev izvedela za udoben in prijeten družinski hotel Savica na Bledu. In ker je najina Alja stara šele tri leta in pol, smo se odpravili sem. Navdušeni smo, tu je vse, kar potrebujemo. Še vreme, ki nas je zaradi slabe napovedi malo skrbelo, se kar drži, tako da smo se lahko kopali in obiskali Vintgar, danes se odpravljamo proti slapu Savica, jutri pa bomo čolnarili, morda jo bomo mahnili na kolesarski izlet.«

Pravi, da mu je Bled z okolico všeč; če bi že moral kaj pokritizirati, je to malce slabše razvita infrastruktura. »Ampak za vse nikoli ni dovolj denarja, in če bi bil človek siten, bi bil najbrž kar doma, ker mu nikjer ne bi bilo všeč. Ko smo se odpravljali sem, so se prijatelji ponorčevali, naj za v mondeni Bled nikar ne jemljem kratkih hlač s seboj, ker nikjer ne bo priložnosti, da bi jih nosil … Ampak do Monte Carla Bledu k sreči še malo manjka …«

Osupljivo zeleno in mirno

»Kaj pa vem, če bi prišla v Slovenijo, če ne bi tu imela prijateljice Tatjane,« z nasmehom pripoveduje Monika Lopez Rall, učiteljica nemškega jezika iz španske Sevilje, ki je za štirinajst dni prišla na obisk v Radovljico. »Ko sem se odločala za prihod, sem na eni od naših turističnih agencij povprašala za možnosti organiziranega potovanja. Čeprav so mi z rahlim začudenjem nad mojo idejo zagotovili, da je za destinacijo Slovenija še »veliiikoooo« prostora, se nisem ustrašila. Na pot sem se na koncu odpravila v lastni režiji in seveda mi ni žal. Pa tudi Španci Slovenijo očitno kar dobro poznajo, saj sem dva srečala celo pri koči v Krnici,« pravi in skupaj s prijateljico plane v smeh, ko (spet) poskusi izgovoriti zapleteno ime čudovite alpske doline. »Veliko potujem, prijatelje imam vsepovsod in tako rekoč povsod po Evropi lahko razumem vsaj kakšno besedo jezika, ki ga govorijo domačini. Razen v Sloveniji,« pravi. »Vrba, Tržič, Vršič …,« med smehom našteva gostiteljica. »Neizgovorljivo,« se vda učiteljica tujih jezikov.

Pravi, da ji je v Sloveniji povsod všeč; ogledala si je Prekmurje pa Dolenjsko in seveda Ljubljano, a najbolj navdušena je prav nad Gorenjsko. »Če bi me prijatelji doma vprašali, v kateri del Slovenije naj se odpravijo, bi prav gotovo priporočila Gorenjsko: hribi in čudoviti zeleni gozdovi, ki jih tam, kjer živim jaz, ni, se mi zdijo čudoviti. Pa kraji, kakršna sta Škofja Loka ali Kropa! Ljubko, umirjeno in prijetno! Morda – a le po mojih izkušnjah – ne drži čisto, kar je zapisano v vodičih, namreč, da so ljudje zelo prijazni. Turistična vodička v Kropi in redar na parkirišču v Ljubljani že nista bila!

Desetletja počitnic v Kranjski Gori

Mir in zelenje je tisto, kar zakonca Caterino in Silvana Bianchi iz Genove že enaindvajset let vleče na Gorenjsko. Najprej sta prihajala v Bohinj, zdaj pa že zelo dolgo v hotel Kompas v Kranjski Gori. Sprehodi, obiski bližnjih krajev, mir in počitek je tisto, kar ju vsako leto vleče k nam. »Kranjska Gora se je v dvajsetih letih seveda zelo spremenila, v mnogih ozirih na bolje, seveda, čeprav bi si zdaj malce egoistično želela nekaj nekdanjega miru in manj apartmajev v kraju,« pravita. Navdušena pa sta nad odnosom hotelskega osebja. »Kot prijatelji smo že, vedno nas posebej toplo sprejmejo,« pravita. Kako tudi ne, dodaja Rada Rajlič, vodja strežbe v hotelu Kompas. »Takšnih gostov si pač vsak lahko samo želi: umirjenih, prijetnih, elegantnih. Vsako leto sproti se veselimo njunega prihoda.«

S posebno pozornostjo svoja gosta iz Italije pričakajo tudi v hotelu Lek. Kako tudi ne, ko pa Maria in Franco Guaerra k njim prihajata že celih 35 let! V Kranjsko Goro sta prvič prišla pred 42 leti. Pravita, da si je kar težko predstavljati, kaj vse se je v tem času spremenilo. Pa z veseljem spremljata tudi spremembe, povesta uglajena gosta iz Trsta, ki imata Kranjsko Goro za svoj drugi dom. Prihajata namreč kar štirikrat na leto; pred osemnajstimi leti sta prav v hotelu Lek preživela tudi desetdnevno osamosvojitveno vojno. V Kranjski Gori sta tako z domačini kot z nekaterimi drugimi gosti, ki prav tako že desetletja prihajajo tja, sklenila številna prijateljstva. »Sem sva povabila tudi moževe sorodnike s Sicilije. Zanimivo, da so bili nad Kranjsko Goro najbolj navdušeni prav mladi, to naju zelo veseli. Zavedava se, da večina Italijanov sem prihaja zaradi igralnice, naju pa najbolj privlačijo sprehodi v Krnico in Tamar, pa čudovite rože in gozdovi, pa gobe, seveda …,« In prav zares se ne moreta spomniti, da bi ju v vseh teh letih tu kaj motilo, še pravita. Če bi ju, bi se pač ne vračala znova in znova. Jadran Kostič, vodja strežbe v hotelu Lek, je ponosen na goste, kot sta zakonca Guaerra. Kar nekaj podobnih že desetletja prihaja k njim. »Cenijo oseben pristop ljudi, ki skrbijo zanje, pa seveda mir, počitek in naravo. Mi pa poskrbimo, da se tu počutijo sprejete in dobrodošle. Kako tudi ne – večina zaposlenih v hotelu je tu že več kot deset let in z gosti, ki prihajajo že tako dolgo, smo razvili prav poseben odnos,« še dodaja.