Bolezen je ljubezen

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

V spokojni tišini, kakršna vlada le na svetem, posvečenem kraju, sem sedela v cerkvi Sv. Trojice in zrla pred sabo v kip Device Marije. Vendar, s svojo edino prošnjo, ozdraveti, se ob tej priložnosti nisem obrnila nanjo. Ta dan mi je pot nepričakovano, a nedvomno z namenom prekrižala podoba sv. Juda Tadeja, svetnika za hitro »posredovanje« v nujnih zadevah. Medtem ko sem do tega trenutka zame neznanega svetnika goreče prosila za pomoč, sem ob stranskem oltarju na nasprotni strani (cerkvene) ladje s kotičkom očesa opazila moško postavo. Bil je gospod Dragan Adam, župnik, ki je potrpežljivo čakal, da končam s svojim opravilom in da zaklene cerkvena vrata. (Žal se je sodobna družba »razvila« do stopnje, ko ni pred krajo in vandalizmom nasploh varna niti hiša vere in upanja, ampak to je druga zgodba.)

Z gospodom Draganom Adamom sva se zapletla v klepet in ne več kot nekaj uvodnih stavkov in misli je bilo potrebno izreči in že sva se pogovarjala kot dolgoletna dobra prijatelja.

Glej, no, glej. Tudi gospod se je svojčas in se še zdaj ukvarja z novinarstvom. A, to še ni višek najinega novega znanstva.

»Ah. Dajte, no. Zelo zanimivo. Na videz, naključno. Da imava celo skupno življenjsko izkušnjo in preizkušnjo? Pravite, da ste tudi vi zboleli za rakom? Kdaj se vam je to dogajalo? Kje se vas je nadloga lotila? Kako ste diagnozo sprejeli? Kako ste nepričakovano, zoprno, neljubo resnico prenesli?« Ta in podobna druga vprašanja so se v moji glavi kar prerivala, katero bo prej na vrsti.

»Ja,« se je preprosto, z nasmehom na ustih in s spokojno milino v očeh odzval Dragan, moj novi prijatelj. »Kmalu bo šest let, ko so mi zdravniki povedali, da imam maligni melanom na očesu. Kako sem se odzval? Oh. V prvem trenutku mi je zastal dih. Kmalu pa je iz srca privrela molitev, ki je bila čedalje bolj predana. Rekel sem: Ja, Jezus. Zdaj je prišel trenutek, da ti dokažem svojo zvestobo. Tudi to (bolezen, op. M.S.) je tvoja ljubezen. In v srcu je spet zavladal mir.«

Naj ne zveni prevzetno ali, Bog ne daj, zmešano. V tistem trenutku sem začutila, da sem srečala na neki način sorodno dušo; da nisem sama oziroma, da nisem edina, ki jemlje raka kot nekaj velikega, kot nekaj dobrega, kot svojevrstno pozornost in ljubezen Vsemogočnega, kot življenjsko preizkušnjo in, vsaj z mojega zornega kota tudi življenjsko prelomnico. Je to sploh mogoče, da ne rečem normalno? O, ja. Pa še kako je mogoče in tudi normalno. Po drugi strani, pa zagotovo drži tudi to, da je tovrstno dojemanje bolezni, ki velja za nameček še za smrtno, redko. Lahko bi rekla, kar izjemno. In vesela ter srečna sem, da sem te izjemnosti, ki jo kratko malo dojemam kot veliko milost, tudi sama deležna. (Se nadaljuje.)