Od rojstva do smrti življenje piše zgodbe

Besedilo: Besedilo priredila Milka Burnik
Kategorija: Nasveti / torek, 8. maj 2007 / 06:00

Moj kraj skozi čas

Otroci so se včasih rojevali kar doma. Od leta 1912 je na Sovodnju živela poklicna babica in v kraju ta posel opravljala do konca druge vojne. Včasih so bile družine številne. Z dvajsetimi porodi je ena od krajank rodila enaindvajset otrok.

Poroke so se zgodile šele, ko sta se ženinov in nevestin oče dogovorila zanjo in za doto. Obhajali so jih pred adventom ali pred pustom, na ponedeljek, z dopoldansko mašo ter svatbo na domu, kjer sta živela mladoporočenca. Hlapci in dekle se niso smeli poročati, če tega ni dovolil gospodar. Ta je dal hlapcu majhno hišico - bajto in tako imel zagotovljenega delavca in delavko, onadva pa stanovanje za družino.

Tudi včasih so umirali stari in mladi. Slednji največkrat za jetiko, gripo z močno vročino, črnimi kozami, davico. Odrasli pa zaradi pljučnice, gripe, raka, vnetja slepiča. Ko je bolnik umrl, so ga položili na pare. Prišel je vaški oglednik, prižgal svečo in mu svetil pod nos, pred oči in ušesa. Opazoval je, če se še kaj premika. S šivanko ga je zbadal na najbolj občutljivih mestih, preden je potrdil smrt.

Naravne nesreče so puščale hude posledice. Leta 1926 je velika poplava odnesla vse mostove, podrla vse jezove številnih žag in mlinov, nekod odplavila kar polovico hiše. Toče, debele kot kurje jajce, kakršna je padala 1949. leta, ljudje dotlej niso pomnili. Ubijala je ptiče in mlado divjad, povsem uničila poljske pridelke, oklestila drevje, da več let ni rodilo. Leta 1952 je nepretrgoma snežilo dva dni in pol. V dolini je zapadlo dva metra snega, višje še precej več. Prebivalci od 15. do 60. leta so morali na glavni cesti proti Fužinam odmetavati sneg, vsak po 25 metrov. Leta 1976 je kraj stresel precej močan potres. Leta 1985 je drevesne veje za tri tedne objel žled. Drevje se je lomilo ponoči in podnevi. Leta 2003 je suša povzročila veliko pomanjkanje vode ter izsušitev polj in travnikov.

V ljudskem izročilu so znani koledniki in preščarji. Slednji so bili otroci iz bajtarskih družin, ki so pred prvim novembrom po kmetijah nabirali majhne kruhove hlebčke. Da se hlebčki – prešce niso pokvarili, so jih mame razrezale in posušile. Če je bilo slišati sovino vriskanje, so pravili, da bo v bližini ohcet, če je sova skovikala, so predvidevali, da bo v bližini mrlič.

Med ljudmi so se našli vaški posebneži, ki so se od drugih razlikovali po značaju in obnašanju. Starejši se še spomnijo Pavlinskega Blaža, velikega ljubitelja rož in njegovih strašljivih "vedovncev". Pa Miklavža iz Grape, ki se je trudil popravljati čevlje, dežnike in ure, ko pa je zeblo, je spal kar v topli notranjosti krušne peči. Furmana Frančnga Anžona je poznala vsa dolina. V veliki revščini so živeli berači, ki so hodili iz kraja v kraj, prosjačili in prenašali novice. Življenje je pisalo zgodbe, tudi take o ljubezni, prvem potovanju v Ljubljano, proslavah, nenavadni vožnji, hudiču …

Tudi drevesa posebneži, ki glede na vrsto izstopajo s premerom debla, višino in volumnom, so se našli: bukve, lipe, češnje, hruške, breze, smreke, nagnoji, glogi, gaber, bezeg, trdoleska.