Dvajsetkrat mimo gostilne

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 11. avgust 2009 / 06:00

Volja je samostalnik ženskega spola, zato je to še edini razlog, da se sredi poletnega dneva, ko bi moral biti nekje ob vodi v globoki senci, potim na sedežu kolesa.

Temperatura je presegla trideset stopinj plusa po Celziju, roke so se potile na krmilu, pogledoval sem nazaj, prepričan, da se je sonce usedlo na moj hrbet, potem pa še v asfalt, prepričan, da se vozim po lepilu. Dvajsetkrat naj bi prevozil klanec v Seničnem? In to samo zato, da bi bil konkurenčen na novinarskem prvenstvu? Načrt treninga je zato, da ga izpolnjujem. Pognal sem se v strmino, ne da bi pomislil na srčni infarkt, možganskega sem kot opcijo in alternativo izključil že zdavnaj. Res bom presenečen, če bom podlegel cerebrovaskularnemu insultu. Po moje je to isto, kot da bi se ti pokvaril avto … ti pa avta sploh nimaš … dobro pa bi bilo, da bi ga imel, samo potem bi tvegal, da bi se mi pokvaril.

Največja ironija pri mojem treningu je bila ta, da je potekal po cesti, ki pelje mimo gostilne. Dvajsetkrat naj bi se peljal mimo gostilne in bi jo gledal na levi strani, ko bi se vzpenjal, in dvajsetkrat na desni, ko bi se spuščal, kar pomeni, štiridesetkrat bi se peljal mimo gostilne Pri Bajdu in štiridesetkrat bi verjetno slišal žvenket steklenic ali kak podoben zvok oz. signal, ki bi ga moral ignorirati. Še večja ironija je ta, da mi je ta gostilna zelo všeč. Resnica je pa tudi, da me kar nekaj ljudi v Seničnem pozna, vključno z birtom Pri Bajdu, zato sem nabil na nos največja sončna očala, kar jih imam in potegnil čelado čez čelo in jasno, nisem si upal nadeti dresa Gorenjskega glasa, ker bi utegnil kdo povezovati celo firmo s trapastim posameznikom. Gledano iz zraka na kolesarja, ki dirka gor in dol mimo gostilne, bi lahko pomenilo, da gre za ozdravljenega alkoholika, ki se počasi odloča o vdaji svoji bivši razvadi, ali pa nekoga, ki bi se na vsak način rad odžejal in to ne s kozarcem vode, a nima denarja.

Po desetem vzponu sem obupal. Moči so me izdale, ne volja, da ne bo pomote. Prislonil sem kolo ob gostilno, se usedel v hladno senco gostilniškega vrta in naročil pivo … brezalkoholno. Birt se je zarežal na ves glas, jaz pa še vedno nisem upal sneti očal in čelade. »Ko hodiš, pojdi vedno do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.« E, moj Pavček, lahko ti teoretiziraš, prakticirati je malce težje tvoje pesnitve … Brezalkoholno pivo niti ni tako slabo. Človeka osveži in ne poneumlja. Nič ne grize.

Zvečer, ko se mi je vrnilo trideset odstotkov moči, je našo hišo obiskal boter mojega prvorojenca. Dolgo ga ni bilo. Prišel je pogledat svojega krščenca in nekaj etap letošnjega Toura. Nisem mu razlagal o mojem treningu, ker spoštujem botrovo resnost, prav tako pa mu nisem upal ponuditi cedevite, ker se pač ne spodobi, da bi se dva odrasla moška sladkala. Na mizo sem dal buteljko belega in v moji roki je bil odpirač, ki ga nisem spustil iz rok vse do dveh zjutraj. Da, grešil sem. Toliko, kot sem tisto noč spil v litrih, ne decilitrih, bom za kazen na svetovnem prvenstvu zaostal v minutah. Upam, da ne za več, ker to bi bilo že res sramotno.