Povej, kaj sanjaš

»Sanjam, da moram v bolnišnico, dati kri, zdi se mi čudno zakaj ? Vendar grem! Mudi se mi ... moram v službo! Vsi drugi pridejo prej na vrsto, dobivam čuden občutek. Vprašam, če lahko ležem, ker mi bo slabo. Zdravnica, njen obraz mi je znan, reče daNE, da bova opravili drugače, pripne me na stol in od zadaj v glavo dobim veliko injekcijo (kot pri Matrix). Ona mi želi storiti zlo, branim se, ne morem več govoriti, zbežim, srečam ljudi, ne morem povedati, ne morem govoriti, prihajam na teraso, srečam svojega prijatelja, govorim mu, da mi nekdo hoče zlo, ignorira moj strah.« Lili

Draga Lili,

v preteklosti je bil zdravnik v sanjah zelo nedobrodošla oseba, saj so ljudje trdno verjeli, da naznanja izbruh hude bolezni. Danes smo prepričani, da nastopa kot zdravilec telesa in duha. Ponavadi se pojavi, ko se nahajamo v duhovnem ali duševnem neravnovesju. Zdravnik usmerja na našo notranjo bit in simbolizira moč samo-zdravljenja. V tvojih sanjah ima grozečo vlogo, kar kaže, da si obremenjena z nešteto strahovi. Injekcija je simbol poskusa zdravljenja. Mogoče se že nekako zavedaš, da si potrebna 'injekcije', da bi se izvlekla iz dejanskega čustvenega stanja. Beg in nezmožnost govorjenja kažeta, da tudi v realnosti ne moreš izraziti svojih resničnih čustev in strahov, ki so povsem neutemeljeni. Strah je pogosto vzrok neuspeha, bolezni in napetih medčloveških odnosov. Večina ljudi se boji preteklosti in prihodnosti, pomanjkanja, osamljenosti, starosti in smrti. Vendar je strah le vsebina in posledica naših misli: torej se bojimo naših misli. To je toliko bolj absurdno, če pomislimo, da sta človeku prirojeni le dve vrsti (naravnega) strahu: strah pred padanjem in strah pred grozečim hrupom. Prirojeni strah je normalen in dober, saj nas rešuje pred nevarnimi situacijami. Mistiki vseh religij delijo prepričanje, da je (nenaravni) strah orodje hudega duha, saj nam z njim zapira oči pred božjo veličino, lepoto življenja in ljubeznijo. Stoiki omenjajo strah skupaj s štirimi strastmi, ki motijo dušni mir in budisti verujejo, da je strah vozilo, ki človeka pelje v smrt. V Svetem pismu se strah rojeva iz pomanjkanja vere in zaupanja v Boga. V tem smislu piše sv. Janez Klimak takole: »Ošabna duša pade v sužnost strahu. Ker se zanese samo nase, se včasih boji že svoje sence ali lista, ki se zgane. Plašni včasih izgubijo zavest, popolnoma so iz sebe.« Strah se poraja v negotovosti in v slutnji, da bi se lahko zgodilo kaj slabega, v podzavestnem pričakovanju nečesa hudega. Kar verjamemo in pričakujemo-dobimo. Zakaj torej ne pričakovati lepote in usmeriti svoje misli na čudeže življenja? Mistiki vidijo rešitev za premagovanje vseh nerazumnih strahov v pogumu in v zaupanju bogu: »…ni ga na nebu in na zemlji močnejšega orožja …« Na takšen način se osvobodimo vsakega strahu in potem nas »ne vznemirjajo več ne hudiči, ne tema, ne samota, ampak samo nerodovitnost naše duše.«