Iz Šenčurja peš v Španijo

Šenčurjan Jernej Ajdovec je v 59 dneh prehodil 2.900 kilometrov dolgo pot od Šenčurja do Santiaga de Compostela na zahodu Španije, kjer se konča znamenita romarska pot Camino de Santiago.

Slovencem je pohodništvo v krvi, zato ni čudno, da se jih vse več odloči prehoditi znamenito špansko romarsko pot Camino de Santiago oziroma t. i. Jakobovo pot, poimenovano po apostolu Jakobu, ki je pokopan v mestu Santiago de Compostela na zahodu Španije, kar je tudi končni cilj poti. Do Santiaga de Compostela vodi več poti, med njimi pa je najbolj priljubljena 807 kilometrov dolga Francoska pot, ki se začne v St. Jean Pied de Portu v Franciji. Po njej se na leto odpravi več kot 80 tisoč pohodnikov oziroma romarjev. Mednje se je letos vpisal tudi Šenčurjan Jernej Ajdovec, ki pa se je podviga lotil nekoliko drugače kot drugi romarji. 46-letni poklicni gasilec se je kot velik ljubitelj športa in avanturist, ki je med drugim kolesaril po Evropi in severni Afriki, lani v svoji kategoriji zmagal na maratonu v Radencih, pred poltretjim desetletjem pa je za stavo na vrh Mont Blanca prinesel kolo, namreč odločil, da bo romarsko pot začel kar v domačem Šenčurju. Do Santiaga de Compostela je prehodil 2.900 kilometrov, ki jih je premagal v samo 59 dneh, tako da je na dan povprečno prehodil slabih petdeset kilometrov.

Kaj vas je gnalo, da ste prepešačili tako dolgo pot?

»Želel sem izkusiti nekaj novega, odkriti še neodkrite kraje in seveda preizkusiti samega sebe. Ker je šlo za tako veliko razdaljo, sem kar nekaj časa razmišljal, ali sem jo sploh sposoben opraviti. Dva meseca vsak dan prehoditi po petdeset kilometrov ni mačji kašelj, to zmorejo samo najboljši hodci, sam pa to nikoli nisem bil, saj sem dotlej večinoma tekel in kolesaril. Pred odhodom sem govoril tudi z ultramaratoncem Dušanom Mravljetom, ki mi je dal nekaj koristnih nasvetov, je pa tudi podvomil, da bom sposoben hoditi v takem tempu. No, na koncu se je izkazalo, da je bilo petdeset kilometrov na dan zame razdalja, ki sem ji bil v povprečju še kos. Ko sem en dan napravil 65 kilometrov, sem se drugi dan po 35 kilometrih hoje do zavetišča komaj privlekel.«

Kje je potekala vaša pot?

»Na pot sem se podal na cvetno nedeljo, 5. aprila, tako da je bilo v Alpah še precej snega, v dolinah pa je temperatura ponekod narasla tudi čez trideset stopinj. Pot me je vodila prek italijanskih in avstrijskih Alp, Liechtensteina, Švice in Francije. Čez Pireneje v Španijo, kjer sem v Burgosu dohitel prijatelja Franca Špenka, s katerim sva družno prehodila zadnjih 500 kilometrov do cilja romarske poti, ki sva ga osvojila 2. junija.«

Skoraj tri tisoč kilometrov hoje v dveh mesecih je zares neverjeten zalogaj. Najbrž ste med potjo doživljali tudi krize; ste kdaj pomislili, da bi odnehali?

»Brez predhodne priprave takšne poti ni možno opraviti. Tudi sam sem se doma nekaj časa preizkušal, koliko zmorem prehoditi v enem dnevu. Še bolj kot fizična pa je pomembna psihična priprava. Poznati moraš samega sebe oziroma svoje sposobnosti, da ne pretiravaš, saj je težko nadaljevati, če se enkrat zaradi izčrpanosti ustaviš. Tedaj moraš biti dovolj močan, da premagaš krizo in pot nadaljuješ. Nekateri precenijo svoje sposobnosti in od svojega telesa zahtevajo preveč. V takih trenutkih je pomembno, da se pohodnik ne ustavi, ampak previdno zmanjša tempo. Večkrat pravim, da ni problem hoditi počasi, problem je ustaviti se. Hoja na takšni razdalji, ko premaguješ številne prelaze in brezpotja, je velik test vzdržljivosti, in kot pravijo tudi drugi, ta pot te v resnici prerodi. Med potjo večjih psihičnih težav nisem imel, bil pa sem nekajkrat na robu fizične vzdržljivosti. Na poti do Francije sem namreč večkrat spal na prostem, na balah sena, po gozdovih, pri kmetih in podobno, zato me je ponoči večkrat pošteno namočilo, kratke noči pa so se potem poznale pri moji pohodniški svežini. Moram pa priznati, da sem imel z vremenom kar precej sreče, saj sem se bal predvsem vremena v Alpah, kjer pa je bil nazadnje dež samo tri dni.«

Kot mi je znano, je za romarje od začetka t. i. Francoske poti do Santiaga kar v redu preskrbljeno, do tja pa ste bili večinoma prepuščeni lastni iznajdljivosti. Omenili ste že, da ste večkrat spali pri kmetih. Ste pri njih dobili tudi hrano?

»Hrano je bilo včasih res težko najti, trgovin je malo in so slabo založene, tudi njihov delovni čas je bolj po domače, a sem se znašel in sem pri kmetih kupil kakšno solato, zelje ... Zelo mi je teknilo domače mleko, v začetku sem 'flikal' s čokolado, pozneje pa z medom, za prebavo pa sem jedel tudi bukovo listje. Od Francije, ko se začne uradna romarska pot, pa je za popotnike res dobro poskrbljeno, saj je po poti veliko zavetišč ob cerkvah, ki so zelo poceni, nekatera pa celo brezplačna. V skoraj vseh je možno prati, ponekod pa tudi kuhati. Po restavracijah imaš na voljo tudi cenejša romarska kosila. Lahko bi se pošalil, da je Camino de Santiago zelo poceni in zato idealna za nas, Gorenjce.«

Iz vaše pripovedi sklepam, da ste imeli z domačini, ki ste jih srečali na svoji poti, dobre izkušnje?

»Po romarski poti, ki vodi mimo velikih mest v bolj odročne kraje, srečaš številne domačine, ki so v resnici zelo ustrežljivi. Sicer pa tudi drugod podeželje izumira kot pri nas. V odročnih krajih bivajo večinoma starejši, mladih skorajda ne vidiš. Po poti vsak dan srečuješ tudi številne romarje, ki imajo vsak svojo zgodbo, meni pa se je zdelo zelo zanimivo, da se na to romarsko pot odpravi veliko žensk, ki jih je samo za občudovati, kako vzdržljive znajo biti.«

Kaj svetujete tistim, ki razmišljajo, da bi tudi sami odšli na Jakobovo pot ali kakšno podobno daljšo turo?

»Vsakemu pohodniku, ki se poda na dolgo razdaljo, svetujem, da obuje dobre in udobne oziroma uhojene pohodniške čevlje, nahrbtnik pa ne sme biti težji od desetih odstotkov teže pohodnika. Sam sem večino poti prehodil z enim parom čevljev, ki sem jih že doma impregniral s posebnim oljem, da so zdržale tudi v dežju. Med potjo sem sicer kupil še dvoje čevlje, od katerih je en par takoj puščal vodo, pri drugem pa se je kmalu natrgalo usnje, tako da sem si potem spet nadel prvi par čevljev, s katerim sem nazadnje prehodil kar 2.700 kilometrov. Zelo pomembno je, da pohodnik ne skrbi samo za svoje čevlje, ampak tudi noge. Sam sem nogavice, najboljše so brezšivne, zamenjal takoj, ko so noge postale potne, saj sem se tako izognil neželenim žuljem. Ti so lahko zelo neugodni in marsikdo mora zaradi njih prekiniti pot. Čez dan je priporočljivo, da noge osvežiš v hladni vodi, zvečer pa razkužiš z alkoholom, zmasiraš in namažeš s kremo, posebej tiste dele, kjer se noga drgne ob čevelj. Najboljša oblačila so 'švic majice' in tanki velurji ter seveda tudi nepremočljive pohodniške hlače in dežna pelerina. Sam sem poskrbel tudi za zaščito glave, saj sem nosil kapo, ki mi jo je sponzoriral Dušan Mravlje. Narejena je tako, da prekrije tudi vrat, kapo pa sem ves čas močil, da se mi glava na vročem soncu ni pregrevala. Ne pravijo pa zastonj, da se večina takih podvigov najprej reši v glavi, šele potem pa s telesno pripravljenostjo.«