Škofjeločanka na Lošinju

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Zanimivosti / / 06:00

Andreja Andrenšek Vukajlović se je na otok Lošinj preselila pred dobrimi osmimi leti. Tja jo je vodila ljubezen. Poročena je z Zlatkom Vukajlovićem, direktorjem med Slovenci priljubljenega kampa Čikat.

Mali Lošinj – Otok Lošinj je med Slovenci priljubljena turistična točka in veliko jih dopust preživi v kampu Čikat pri mestu Mali Lošinj. Predvsem med Škofjeločani pa je že dobro poznano, da je žena direktorja kampa Škofjeločanka, 44-letna Andreja Andrenšek Vukajlović, dekliško Janša, ki se je na ta otok preselila pred dobrimi osmimi leti.

»Na Lošinj sem »zašla« povsem po naključju. Leta 1999 sva šli s prijateljico in otroki na dopust v kamp Čikat. Imeli sva rezervirano prikolico, a je nisva našli. Za pomoč sva zaprosili na recepciji in poiskati nama jo je pomagal takratni vodja recepcije Zlatko Vukajlović, moj sedanji mož. Tako sva se spoznala. V začetku leta 2001 sem nato prodala stanovanje v Podlubniku in se s hčerko iz prvega zakona, ki je bila takrat stara 10 let in pol, preselila v Mali Lošinj,« je pojasnila Andreja Andrenšek Vukajlović. Aprila istega leta je rodila sina in se poročila. Z iskanjem zaposlitve na otoku ni imela težav. Pred selitvijo na Lošinj je bila zaposlena v Vrtcu Škofja Loka. »Eno leto sem bila na porodniški, leta 2002 pa sem dobila zaposlitev kot predstavnica turistične agencije Kompas, kar sem še danes. Poleg tega od aprila do oktobra na radijski postaji Radio Jadranka v slovenščini berem turistične informacije, od oktobra do junija pa imam plesne delavnice za otroke. Pozimi tudi veliko prevajam,« je povedala. Tudi po službeni dolžnosti ima torej v poletnih mesecih redno stik s Slovenci, tudi s Škofjeločani, saj je na Lošinju opaziti veliko avtomobilov z loškim grbom na tablicah. »Mož včasih reče, da mi sploh ni treba v Škofjo Loko, ker pride Loka kar sem. (smeh) Velikokrat se name obrnejo tudi za informacije o letovanju na Lošinju, tako da imam včasih občutek, da v Loki na »placu« visi moja telefonska številka (smeh),« je dejala, zadovoljna, da se srečuje z ljudmi iz Slovenije. Na otoško življenje se je sicer kar hitro privadila, čeprav predvsem v zimskih mesecih pogreša Slovenijo: »To kar drži, da starejši kot si, bolj ti domača zemlja diši. Zame bi bilo idealno, če bi od aprila do oktobra živeli v Malem Lošinju, ostale mesece pa v Sloveniji, vendar to ne gre, saj imata otroka šolo. Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Tudi tukaj mi ni nič hudega, a lepo se je vrniti. Sicer pa oba otroka tekoče govorita slovensko, razume pa jo tudi mož, ki se vsaj osnovne stvari zna v slovenščini tudi sporazumeti.«

Za konec smo jo še povprašali, če se na Lošinju kaj pozna gospodarska kriza, če je letos kaj manj turistov. Kot pravi, se kriza tudi pri njih pozna: »Gostje sicer še vedno pridejo, a za krajši čas. Najbolj se pozna v hotelih, medtem ko so kampi dobro zasedeni. Mož pravi, da je v nekaterih terminih kamp Čikat zaseden celo bolje kot lani. V kampu letno zabeležijo okrog 230 tisoč nočitev, od velike noči do konca oktobra se zvrsti od 30 do 35 tisoč gostov.«