Trikotnik življenja

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Žal sta moji prijateljici Teja in Metka v sorazmerno kratkem času po odkritju bolezni umrli. Obe sta umrli za rakom na pljučih in obe v enem najlepših življenjskih obdobij. Metka se je morala od tega sveta posloviti pri devetinštiridesetih letih, potem ko se ji je rak iz pljuč preselil v glavo in v kosti. Teja je umrla stara štiriinpetdeset let. Bolezen ji ni prizanašala in se je iz pljuč razširila na jetra. Umrla je isto leto, ko je dopolnila polno delovno dobo in naj bi uživala v zasluženem pokoju.

Zakaj sem se toliko zadržala pri Teji in Metki? Zato, ker sem želela počastiti njun spomin. Zato, ker sta Teja in Metka v neizmerni želji po življenju klonili pred lažnimi upi in to dejstvo je za dragocen opomin. Zato, ker se zavedam, da je rak v marsikaterem primeru smrtonosna bolezen, zaradi katere umirajo milijoni ljudi po vsem svetu in pred tem si ne smemo zatiskati oči. A vendar. Za vse nas, ki smo za to boleznijo zboleli, in za vse, ki – žal – še bodo zboleli, obstaja realno in neprecenljivo upanje.

Upanje ne daje le moči, pač pa tudi zdravi. Enako pomembna kot upanje sta ljubezen in vera. Pravzaprav so upanje, vera in ljubezen svojevrsten življenjski trikotnik, znotraj katerega je človekovo življenje varno in srečno.

V preteklih dveh letih, odkar se soočam z (lastnim) rakom na pljučih, me niso obdajali zgolj črnogledost, jok in smrt. Nasprotno. Srečala sem na desetine ljudi, ki živijo z rakom in so srečni. In o teh ljudeh želim pisati. Srečala jih nisem le na Golniku, pač pa tudi na ulici, v lokalu, v hribih, na izletu, na počitnicah na morju, v cerkvi. Skratka, kamor koli sem v preteklih dveh letih šla, kjer koli sem se gibala, povsod sem naletela na ljudi z rakavo izkušnjo; če nimajo ali niso okusili raka na svoji koži, so ga na koži svojega bližnjega bodisi sorodnika bodisi prijatelja, kar prav tako ni lahko. Skupno vsem tem ljudem je, da se veselijo vsakega dne sproti, da cenijo življenje, da so dobrovoljni in ljubeči. In še eno skupno lastnost imajo: ne nasedajo lažnim upom.

Gospod Dragan Adam je star petinšestdeset let, (kaže pa jih vsaj deset manj). Spoznala sem ga na začetku svoje rakave kariere, če se smem tako izraziti in sicer v ljubljanski nunski cerkvi (uradno cerkev Sv. Trojice).

Potem ko sem obdelala tako rekoč že vse alternativne možnosti in poglede na soočenje z boleznijo, da ne rečem na ozdravitev – mimogrede, za sprejem sem prosila celo zdaj že pokojnega predsednika Janeza Drnovška, saj sem takrat verjela, da lahko s svojimi izkušnjami pomaga tudi meni – sem se podala še v božji hram, se pravi, v naročje svete trojice, in Vsemogočnega prosila za čudež. Počasi sem namreč začela dojemati, da me lahko pri življenju ohrani le čudež oziroma ponižna in iskrena vera v Boga. Kar na takratni stopnji mojega duhovnega življenja niti ni bilo tako zelo daleč od čudeža. (Se nadaljuje.)